top of page
  • Nataša Berce

Premislek z domačega kavča

POST-KORONSKO GLEDALIŠČE



Pred kratkim sem se udeležila večera plesnih filmov in po ogledu tudi moderirala razgovor. Že doma me je zaposlovalo vprašanje, kakšna je bila začetna tendenca ustvarjanja tovrstnih filmov. Nekateri so koncept sestavili z mislijo na izpovedni medij, drugi so že nastalo predstavo preoblikovali za potrebe filmskega medija. Kaj nekakšno prilagajanje v prvem in drugem primeru pomeni za ustvarjalce? Oboje ima svoje prednosti in slabosti, smo ugotavljali pozneje v razgovoru. Prednosti so med drugim prav gotovo možnosti uporabe različnih prostorov, montaže prizorov, prilagoditve naracijskih lokov, kar velja predvsem za originalne filmske koncepte, po drugi strani pa priredba že narejene predstave za potrebe filmskih zakonitosti ali efektov tej sicer prinese nove razsežnosti, a »povozi« original. Seveda je filmu odvzeta tudi živost dogodka, a ravno zaradi njemu inherentno vpisane ponovljene istosti pomeni, da lahko vsi, ki ta film gledamo, gledamo istega.


Nenadoma smo se znašli v času, ki zahteva (in jo tudi dobiva) še več refleksije kot po navadi. Situacija je absurdna in bizarna. A človek je zelo prilagodljiva žival. In po začetnem zatišju/šoku nedelovanja se je vse, kar se je lahko, preselilo na splet. Tudi gledališče. Še bolj je zaživel virtualni svet, v vsem svojem blišču in tudi bedi. A kaj ta prenos na splet pomeni za gledališče, ki mu ravno živost in mesenost tketa posebne plasti doživljanja? In ki se oplaja z energijo naključno ustvarjene skupnosti gledalcev? In ki se pogosto soustvarja z interakcijo gledalcev? Kakor film vedno znova očara ravno z zmožnostjo sledenja vsem mogočim detajlom in dimenzijam ob vsakem ponovnem ogledu, tako gledališče vsakič znova fascinira ravno s tem, da je neponovljivo in ob vsaki ponovitvi lahko razpre nove plasti ustvarjenega univerzuma. V nas je nenehna potreba po tem, da si dokazujemo, da smo, da obstajamo, da smo vidni, kar lahko v dobi digitalizacije počnemo prek najrazličnejših omrežij. Tako tudi gledališče, ki mu je nenadoma odrezana možnost reprezentacije, druženja, ustvarjanja v živo, vsega, zaradi česar je, vse, kar je njegova ontološka bit, poskuša v danih okoliščinah na različne načine ostati živo. Gledališke predstave, ki nam jih velikodušno predvajajo na spletu naša gledališča (pa tudi tuja), so v bistvu posnetki predstav za arhivsko rabo. Živost že minulega trenutka, ujetega v kamero. Ne znajdem se dobro pri gledanju tovrstnih posnetkov, razen za študijske namene. Potrebujem dogodek v živo, istoprostorsko in energetsko povezanost, detajle, ki jih lahko opazim le v živo, mimiko obraza in drobne vzgibe telesa, besedne lapsuse, napake, vse, kar dela gledališče, kljub umetno ustvarjenem univerzumu, življenjsko. In pogrešam svojo intuitivno vpetost v izbiro fokusa predstave. Tudi filme rajši gledam v dvorani, v temnem prostoru z velikim platnom, ki zaobjame moj notranji svet, v družbi z naključnimi sogledalci, kot doma, v zaledju svojega udobnega kavča, kjer ne zmorem doseči enake potopitve v film kot v kinu. Tako si nisem nobene ponujene predstave na spletu ogledala, čeprav, resnici na ljubo tudi zato ne, ker sem si tiste, ki sem jih želela, že ogledala v živo.


Foto: Nada Žgank


Razpirajo pa se nove razsežnosti in modusi ustvarjalnosti od doma (ki je po sili razmer zdaj tudi delovni prostor ali studio), ki ob hromljenju vsakdanjih rutin in postopkov dajejo vpogled v možen spekter spletnega gledališkega delovanja, ki vsekakor ni zanemarljiv in morda celo napeljuje na možne ustvarjalne postopke in izdelke v tej, vsaj za gledališke dogodke, po vsej verjetnosti nepredvidljivo dolgi situaciji. Te krajše forme so scensko že opremljene, saj nastajajo v zavetju domačih sten, interjerjev in predmetov, vnašajo zrežirano zasebnost in so tematsko zelo raznolike, ne nujno kot zgolj refleksija sedanjega stanja. Seveda te forme ne pomenijo nekega novuma in so narejene precej ad hoc, a vsekakor je slutiti njihov potencial, ki ga imajo kot oblike gledališke reprezentacije v času, ko so protokoli delovanja zamejeni na prostor doma. Ti projekti so vsaj za zdaj za gledalce izkustveno omejeni in ostajajo še odprti za morebitno reprodukcijo istega koncepta.


Kakor so celotne družbenopolitične razmere nejasne in nepredvidljive, tako tudi gledališče kot izkustvena skupnost do nadaljnjega ostaja vprašljiva, in zdi se, da nas bo žal še nekaj časa nagovarjalo zgolj s spleta, v ponovljivi izdaji. Prav gotovo bo treba vzpostaviti nove moduse produkcij, morda le začasno, morda pa se resnično nakazujejo novi ustvarjalni in produkcijski postopki. Predvsem pa bo šele čez nekaj časa jasno, koliko bo kulturna skupnost, ki že pred krizo ni bila v zavidanja vredni situaciji, sposobna vzpostaviti vsaj enake možnosti za delovanje. Ključno je nepristajanje na finančne reze in vztrajanje pri zagotavljanju primernih razmer za produkcijo.

Comments


bottom of page