top of page
  • Jaša Lorenčič

(Pre)draga globina (pre)poceni površja

Kritiški premislek o uprizoritvi Silke Huysmans & Hannes Dereere / Campo: Iz globine v sklopu 22. Drugajanja, Amfiteater II. gimnazije Maribor, 23. januar 2024

 


Ubogi polarni medo.

 

Že zdaj mu je šlo, saj vemo, vedno slabše. Ne, ne samo na tisti zadnji zaplati leda. Tista se je najbrž itak že stopila. Žal, grozno, narobe. Če se pa kje slučajno ni, medo pa ima dovolj energije in trme, ima za obstoj in preživetje kvečjemu poslednje šanse, če ga še ujame – David Attenborough. In ga bo ujel. Če kdo, potem on. Metuzalemski dokumentarist, ki ga je BBC davno tega v simbiotskem razmerju naredil, netflixi tega sveta pa kupili. Ker ... On? To je ... Človek sekvoja. David Attenborough je s svojim gromkim, brezčasnim, vedrim, nadživljenjskim glasom tako večen, da se zdi, kakor da je bil sošolec dobrega starega Charlesa Darwina. Ali pa vsaj, da točno ve, s katero galapaško želvo je prijateljeval dobri stari Čarli.

 

To so dokumentarci dih jemajoče sorte. Prav zaradi takih dokumentarcev si kupiš najboljši tv. Še več, nabavi se tako velik tv, da se na koncu še kdo preseli. V večje. Da je še daljši vzklik. Da vaaau postane vaaaaaau. Polarnemu medu to kaj dosti sicer seveda ne pomaga. Njegova žalost je kvečjemu še večja, v še večji resoluciji, njegova pot do ledu še daljša. Se pa, iiii, lepo vidi. Pri nas doma. Kjer se (ne)vede zgodi premisa.

 

Večji ko je tv (na zidu), manjši je svet (v glavi).

 

Kar že desetletja dela Attenborough, so kakopak vizualni, produkcijski in filmski presežki, vredni milijonov. Ker tudi stanejo milijone. Iz živali dela zgodbe, like, odnose, piči zelo prikupen, učinkovit, prijazen antropomorfizem. Ker je ljudina, so potem ljudine tudi vse »njegove« živali. Zvezde. Ikone. Saj ni prvi, seveda ne. Le medij ima pač drugačen. Dobro, Homer je imel res čudaške morske like, Herman Melville je iz kita naredil remek delo, kjer se prebijaš in prebijaš, da na koncu skoraj zamudiš poanto, ampak Hans Christian Andersen je, recimo, prvi zares »prodrl«. Še bolj, ko ga je obdelal Disney. Mala morska deklica je bila tista. Vredna milijonov.

 

Razlika je, da je Attenboroughu uspelo zajeti celo tiste tam daaaaaleč spodaj. Ribe sicer, saj vemo, nekako niso najbolj seksi. Hobotnice mogoče, ampak ne zares. Hobotnica je antijunakinja. Če že. Sploh pa, veliki filmarji so v morje šli snemat ... grozljivke. Trilerje. Čudo. Kaj šele, če greš dovolj globoko, kar je takoj, kjer svetiš v temo, da potem najdeš nekaj, kar te itak grdo prestraši. Toda v Planetu Zemlja III (2023) je morda še najboljši del ravno vse tisto tam daleč doli. Ker ptičjih randi plesov, kamikaških tjulnjev in še marsičesa bolj dostopnega se pač sčasoma ... ne naveličaš, ampak postane šablonsko. Kjut.

 

Če pa kaj ni šablonsko, je to scena, ko se tam daaaaleč spodaj zbere 20 jurjev hobotnic, ki izležejo jajca globoooooko na morskem dnu, ker je tam nekakšen termalni spa. V hudem mrazu geotermalna toplina. Dve leti mama hobotnica čaka, neguje, varuje svoja jajčeca. Dve leti. Tako dolgo, da na koncu – pogine. Vse za naraščaj. Ultimativno žrtvovanje. Ganljivo do solz, čeprav nekako veš in slutiš, da bo ganljivo do solz. Ravno zato, ker smo bili še totalni biološki analfabeti prepričani, da tam spodaj živijo preambiciozno filmi tipa Brezno (1989) in prosojne živali, tako groteskne, da ni čudno, da vemo več o površju lune kot o našem morskem dnu. Ker na Luni so se astronavti lahko tudi šalili. Nabijali golf žogico, pisali sporočila za hčerke ali prodajali anekdote, da so slišali, kako nekdo ropota po »vratih«. Tam spodaj pa? Ni smešno.

 


Foto: Nada Žgank


Na omenjene hobotnice, ki v globoki temi poginjajo za še več teme, se lahko denimo spomniš, ko naletiš na to, kar je Iz globine. Nekaj med predstavo in dokumentarcem. No, pa saj, še na marsikaj pomisliš. Od Julesa Verna pa do lika Phoebe iz Prijateljev, ki je zaljubljena v – Jacquesa Cousteauja. Kje je njega našla?! In, jasno, Nema. In, kasneje, Dory. Pa na Titanik. In one reveže, ki so lani želeli videti razbitine, pa so sami postali točno to. Ker globina pač ni hec. Intermezzo, bil sem, še sam ne vem, zakaj, na nekem poslovnem dogodku, edinem najbrž sploh doslej. In tam so bili neki (na)govori, to in ono, ampak ko je spregovorila Alenka Artnik, slovenska potapljačica na vdih z rekordi – v plavutih? Začneš težko dihat, ko to poslušaš. Globina pač ni hec. Ampak zdaj ne bo šlo za nič več od tega. Ne za male morske deklice, neme, podmornice z avanturisti. Ne. Šlo bo za, kako banalno, kaj banalno, profano domala, za – denar. Če ne bo, kot vemo, morje itak že povsem prepredeno s plastiko.

 

In potem je torej tukaj Iz globine. Dokumentarec, ki se je odločil, da bo dokumentarec v teatru. Drzno? Pa ... Je. Saj ni prvič, da se ta dvojec loti teatra na tak način. Iz globine je del trilogije, pri čemer je pisec teh vrstic videl samo tretji, zadnji del. V ta milje torej pade Iz globine. Ena tistih predstav, ki se tako prekleto rade igrajo s samo formo. Najprej teatra, potem še dokumentarca, vmes morda še novinarstva. Kolaž fint. Iz globine je, zelo grobo, kaj grobo, robato gledano, dokumentarec, ki ga pač v živo »režira« dvojec »znova«. Vmes še kaj malo natipka, se tudi tu in tam neihteče zatipka, da (po)ustvari občutek »živosti«. Kot da bi nekje zasvetil tisti vseprisotni spletni rdeči gumb, češ, tole je »live«. In tako sproti poustvari že narejen dokumentarec.

 

Dvojec pride na oder. In to potem, ko je v uvodu, ki smo mu bili priča pred predstavo v Amfiteatru II. gimnazije (iz)povedano, da pač ne igrata. Na odru je velika miza. Na njej dva prenosna računalnika. No, v bistvu trije, ampak pustimo malenkosti. Dva odprta laptopa. In potem, tam zadaj, osem velikih »zaslonov«. Tja se potem sproti in izmenično projicira iz mapic, ki jih ves čas tudi vidimo, sledimo temu, kar pač avtorja izbereta. Če kdo, bi v tem užival Bill Gates. Okna na oknih. Mapice, kliki, programje. Ampak sproti, po scenariju, sestavita dokumentarec »jovo na novo«. Tehnika sama po sebi niti ni tako fascinantna, vsaj ne dovolj dolgo. Kar je fascinantno, je, da to uprizorita v gledališkem okvirju. Ne toliko spajata, kolikor prehajata forme. Pa ne zgolj zato, da bi nam pokazala, kako deluje filmska montaža. Ali režija. Temveč tako, da ne le gledalcem, marveč domala gledališču v celoti obrneta – hrbet.

 

Od samega začetka, ko ju ob prihodu še ujamemo s profila, a le za las in povsem nepomembno, pa do konca, ko se priklonita. Z obrazoma spredaj. Saj ne, da bi želela biti nevidna. Nista. Ne skrivata obrazov. Nista ... Daft Punk. Pozabite pa na prebijanje četrtega zidu. Ne bi se mogla bolj požvižgati nanj. Zid, tretji, četrti? Kakšen zid! S tem pa premerita ne toliko meje gledališča, ampak ga poskušata premisliti. Kaj, za vraga, dela dokumentarec v recimo temu gledališki predstavi? In okolju?

 

Kaj dela? Ja, najprej točno to. Dela. Avtorja sta nekakšna igralca, zelo mejno in še bolj pogojno, ko pač kreirata svojo – predstavo. Kar ni predstava v nastajanju, niti ni film. Nobenega rezanja, nobenih pomislekov, nobene debate, nikakršnega kreativnega procesa. Kreativa je bila narejena že davno tega. To je le še izvedba, goli scenosled, kjer pač pritisneta na izbrane tipke ob izbranem času. Ter tako – ne da bi sicer to bilo preočitno ali moteče, je pa povsem samoumevno – sestavita že sestavljen film, ki v ospredje postavi temo. Bistvena pa ni tema sama, četudi pritegne, saj rudarjenje po morskem dnu pač ni ravno vsakdanje, sploh pa, ko izvemo, kaj se bo kopalo, torej nekaj, za kar Elon Musk hlastaje ponavlja »kopljite mi nikelj, samo kopljite, kdor bo kopal največ, dobi dolgoletno pogodbo s Teslo«. Za elektriko gre. Še bolj pa za rudnine. In, jasno, najbolj za denar. Vse lepo in prav z zelenim prehodom, toda elektrika se, kot vemo, začne pri virih, nato pa se dejansko »začne« pri baterijah. Te pa potrebujejo, med drugim, nikelj, kobalt, baker in magnezij. Pa litij. In še kaj. In te robe ni dovolj. Seveda ni. Pa še na redkih mestih je. In roba bo vse slabša. Nihče pa tudi ne bi rad naletel na tisto fotko, ko kdo polni svojo teslo na cesti na – naftni agregat. Dvojni narobe.

 

Sama tematika torej pritegne, tako tudi sam način. Tako kot avtorja nočeta stopiti v ospredje, bolj ali manj tudi ne kažeta obrazov sogovornikov. Večina sloni na izjavah. Pisnih. Vse, kar je povedano, je pretipkano. V angleščino (in z nadnapisi v slovenščini). Taka metoda je nam, ki smo vajeni podnapisov, najbrž precej blizu. In vsekakor ni moteča. Lovljenje novinarske objektivnosti je bolj spolzko, ker so teorije, da objektivnost pač ni nikoli mogoča. Dobro, Hunter S. Thompson je potem šel diametralno stran v gonzo ter pokazal, kakšna je skrajna subjektivnost v imenu objektivnosti. Nemogoče je sicer spregledati, da dokumentarec stremi bolj k ohranitvi oceanskega dna. Kar je logično, sicer bi pač bil marketinški material korporacij in industrije, ki upata, da bosta našli rudnine in milijarde. Subjektivnost poskuša biti zminimalizirana, toda težko je zgrešiti »simpatije«.

 

Nekoliko manj koncizen je sam scenosled in v tem se vidi, da to ni »klasični dokumentarec«. Če bi bil, bi najbrž avtorja zgoraj v kabini stisnila »play« in zdravo. Sestava ni linearna, sicer ima prolog in epilog, toda vmes se zateče nekam na pol poti med poetiko in novinarsko formo. Sledili naj bi tej premisi: štiri kilometre pod gladino Tihega oceana robot za rudarjenje belgijske družbe Deme-Gsr koplje po morskem dnu išče redke kovine … Na drugi ladji mednarodna ekipa morskih biologov pozorno spremlja dogajanje. Na krovu tretje ladje, Mavričnega bojevnika, Greenpeaceovi aktivisti divje protestirajo.

 

Dramaturgija dokumentarnega gradiva je torej lahko najbolj presojana. To je filmska montaža, ampak ne zares. Ni ne film ne teater. Razlika je, kot smo ugotovili, da tokrat ni zgodb »žrtev«. Ker jih še ni. To je dokumentarec v prihodnjiku. Kako bo »bi bilo«. Če že, bo to tista mama »riba« iz zabavnega in sploh ne nepomembnega animiranega dela. Ko gre za tako temo, ki je sicer dokaj nazorna in še kar razumljiva – pač, za naravo vs. denar gre –, a jo je težko zares prikazati z dejstvi in kadri, zmaga tisti, ki ima boljšo zgodbo. Še vojne so se tako dobivale. Kaj vojne, celi sistemi, politike, verstva. Tu bi Iz globine lahko ponudil več, a se v imenu objektivnosti ustavi. Morda prehitro.

 

Nikomur se nočeta zares zameriti, v imenu »dati besedo tudi drugi strani« dobita tudi izjavo vodilnega moža firme. In ta ima, kot mu pač pritiče, dober govor. Jebiga, ima. On bi, če bi šlo, šel po kobalt, nikelj in mangan z veseljem kam drugam. Ima kdo idejo, kam? Razen, razmišljam, v medplanetarne predloge? Iz globine zato deluje precej politično korektno, čeprav poskuša biti obenem nekje v ozadju apolitičen. Za kljukico. Nekako razume, vplete in razloži, da si svet želi preiti v brezogljično smer, zeleni prehod in kar je še teh terminov. In razume tudi, da to ne bo lahko. Ne bo pa zares sprejel, kaj bomo, če se ne izide.

 

Ker gre za tak format v takem žanru, je torej v ospredju tisto, kar sam dokumentarec pove. Zgodba. Kdo bo, kot rečeno, povedal boljšo zgodbo. Ampak vkopanost je kar zacementirana, čeprav je domiselna izjava, ko vidimo članico Greenpeacea, ki spozna, da pač nekje v Paficiku ne moreš imeti tisoče protestnikov. In se vračajo k osnovam. Po drugi strani v maniri »daleč od oči, daleč od srca« industrija tudi ve, da ima favorita. Prav to. Ta »vukojebina«, ta »bogu za hrbtom«. Zato je tematika tako hkrati očitna in tudi zapletena. Morje, oceani, kakor Slovenci dobro vemo, niso nujno od vseh. So odprte cone. So sporazumi. Vse to je vidno tudi tukaj. Za tekmo gre. Za Dumba. Ne, ne tistega. Tudi tega se film zaveda. Kako živali postaviti v ospredje, kot so premislili, da bi lahko bila hobotnica, dodajamo, nova mala morska deklica, Nemo, Dory.

 

In ko tako enourna predstava dobiva precej oglat okvir, vse bolj ugotoviš, da pozabiš, da si v teatru. No, pozabiš. Skoraj. Zares ne moreš, še vedno nekdo diha zraven tebe, še vedno nisi doma na kavču, toda v času, ko tudi Hollywood težko tekmuje in ko potrebuje kinodvorana večno mladega Toma Cruisa, Barbie ali pa Oppenheimerja, da spravi ljudi nazaj v kino s pokovko, nacho čipsom in vsem, kar pride zraven in prinese denar. Ker še superjunaki so se vmes upehali. Ker novo je pač težje prodati. Dražje.

 

To, kar se gre Iz globine, pa je novo. Še ni zares niti dokumentarec. Je »napovednik«. Predfilm, ki utegne biti uspešnica. Za ene. In polom za druge. Ne vemo, kdo bo zmagal. Če bi stavili, bi sicer po tem rekli, da kaže bolje – industriji. Kar pa ni poanta. Iz globine ves ta čas zadrži pozornost, šele proti koncu se nekoliko raztegne, ko poskuša morda prezagnano združiti glasbo, dotlej skrbno in smiselno odmerjeno (z Billie Eilish vred), z nauki, citati, poezijo ... Tu Iz globine želi premočno na površje, prehitro, tvega, da bo utrpelo globinsko bolezen, ampak nezavedno. Tudi sam konec ni tako udaren, kot bi lahko bil, a je to tudi odlika. Naklonjenost je eno, sugestije pa nekaj čisto drugega. Dvojec se ustavi pravočasno. Iz globine ne dviguje kazalca. Ne moralizira.

 

Nakaže, prebrska, premrmra formatne in formalne (z)možnosti. Teater je seveda lahko dokumentarističen. Je. In dokumentarci so, o, ja, lahko teatralni. Večinoma tako, kakor zveni. Ne najboljše, ne? Toda Iz globine ne deluje kot kompromis, četudi bi lahko bil prav to. Silke in Hannes nista igralca, vprašanje pa je, ali sta zares dokumentarista. Ne ravno. Kaj potem sta? Novinarja? Tudi ne. Kaj sta? Dva, ki se v teatru gresta dokumentarce. Ne le gresta. S hrbti? Si to upata. Zdi se, da bi lahko s kako še bolj popularno, širšo, žgočo temo našla še širši krog. Malo verjetno, a bi. Hej, pridite v teater, tu je kino še boljši? Mogoče. Ker v teatru pač ni dileme kot pri Netflixu, HBO-ju in ostalih ponudnikih na zahtevo. Tu ni opcije »prešaltaj«. Kar najbrž prekleto dobro vesta, a tega, hvalevredno, ne zlorabita.

 

Ne »sposodita« si občinstva, ki pač tam je, ko enkrat je. In, vsaj v našem prostoru, ostane. Si pa sposodita oba, film in teater. In novinarstvo. In za eno uro zadržita fokus. V času, ko ne vemo, za kaj je šlo zares v seriji, ki smo jo gledali do onemoglosti po 10 ur in več. Pred le nekaj tedni. Pa se ne spomnimo niti, kako se je končala. Kdo že, recimo, je »zmagal« v Nasledstvu? Če ste ga, seveda, gledali. Kolektivne izkušnje ni več, sta pa Silke in Hannes poskrbela, da najbrž nihče, ki gleda Iz globine, ne bo mogel reči, da nima pojma o rudarjenju na oceanskem dnu. O, ne. In to? To pa je dosežek. Njun. Ne njunih akterjev. Mi smo, nekje v ozadju, zgodba. Nehote, namignjeno, smo »krivi« sami. Ker naročamo. Ker tipkamo. Ker drsamo. Kot je bila krasna tista nalepka na nekem tovornjaku: Te moti, ker sem tu in se cijaziš za mano? Nehaj naročati toliko sranja!

 

Iz globine je pa najbolj prekleto dober v tem, ker v bistvu kot ključni medij uporablja (natipkane) besede. In ne likov. V tem je, jebiga, mojstrski. Julesvernovski. A na resen način. Ne pa preresen. To ni zamorjena ura. In hkrati ne taka, po kateri bi morali prati vest in kao premišljevati in potem napisati na Facebook: Ljudje, pazimo na morsko dno, hobotnice bodo hin. Hobotnice so itak že hin, kdor je gledal My Octopus Teacher, to ve. To ni aktivizem. V bistvu ... Ne veš, kaj je. Če že? Je globina. Dragocena globina. Presojana s še varnega, udobnega površja. Poceni površja.

Comentários


bottom of page