top of page
  • Bronja Vencelj Merc

Povoženje svetega jelena

Updated: Sep 5, 2023

Refleksija predstave Poslednja noč jelena Jānisa Balodisa in Nahuela Cana, uprizorjene 21. avgusta 2023 v dvorani Športnega društva Tabor.


Dolga avtomobilska potovanja zaznamuje nekakšna neresničnost prehodnih mest, zamegljenih, vidnih skozi avtomobilske šipe. Začasni cimri v obcestnem prenočišču niso nič drugega kot topotajoče silhuete v temi, razvodenela brozga z bencinske postaje je nekako najboljša kava, ki si jo kadarkoli spil, nočna cesta pa je na videz neskončna in prazna - dokler nanjo ne skoči jelen. Poslednja noč jelena je performans latvijsko-argentinskega dvojca, voznika Janisa Balodisa in kopilota Nahuela Cana, ki v avtobiografsko navdahnjeni glasbeni pripovedi obnovita zgodbo potovanja, na katerem sta v snežni nevihti zbila - ubila - naslovnega jelena.

Foto: Nada Žgank


Performans ni postavljen na odprt oder, temveč je zagozden v utesnjen in temačen stranski prostor športne dvorane Tabor. Temu primerno je atmosfera v pozni avgustovski vročini nekoliko zadušljiva in lepljiva, kljub trudu osamljenega ventilatorja. Med gledalci, nagnetenimi na tleh in klopeh, vlada vzdušje nekakšne oddaljene intime, kot med neznanimi sopotniki na razgretem nočnem avtobusu. Zgolj voznik in sovoznik sta primerno oblečena za hladno latvijsko zimo in snežni vihar, ki tuli skozi zvočnike - oblečena sta v kape, bunde in Lidlove superge.


Na začetku predstave Balodis svojemu sopotniku pove komično anekdoto, ki se je zgodila, ko se je v avtomobilu vozil s svojo hčerko. “Si ti voznik?” vpraša deklica. “Sem voznik!” ji zatrdi Balodis. “Si očka?” ponovno vpraša hčerka. “Sem očka!”. “Toda če si očka, kako si lahko tudi voznik?” Smeh občinstva - vpliv pregretih možganov morda - ter nervozno postopanje Cana, ki v eksistencialni krizi mrma: “je lahko nekdo voznik in hkrati očka?” Ali identiteta voznika izključuje identiteto očeta in obratno? Nasprotno, trdi Belodanis - pravzaprav je identiteta voznika prizma, skozi katero je mogoče razumeti ostale identitete posameznika. Balodis je očka, ker je voznik - ker svoje hčerke vozi v vrtec, vozi jih na športne tabore in nekega dne jih bo ob treh zjutraj vozil domov s pijanih najstniških žurk. Tudi samo življenje Balodisa je mogoče razumeti preko serije avtomobilov, ki jih je vozil - od prve zarjavele kripe do družinskega sedana. Vse do najetega kombija, s katerim je neko zimsko noč zbil jelena.


Večplastnost obstoja - kjer je človek lahko hkrati voznik in oče - je jedro Poslednje noči jelena, ki mu ne ubeži niti občinstvo. Gledalci smo med predstavo nagovorjeni kot animistični duhovi gozda - bežanje jelena je pot lobanje, ki si jo podajamo med sabo. Nekdo izmed občinstva prevzame vlogo povoženega jelena, nato je posvečeno poseden na nekakšen primitiven oltar. Gledalci smo žalovalci, ki dvignemo kozarec padlemu jelenu - in smo drevesa, ki obrnejo hrbet človekoma v avtu.


Hkrati predstava namiguje na obstoj nekakšne folkloristične ekologije - na preplet živih in neživih identitet, ki obstajajo na številnih pomenskih nivojih, ki so sodobnemu človeku pogosto odtujeni. Jelena sta povozila Balodis in Cano: žival je bila na cesti, ker jo je prestrašilo tuljenje sestradanih psov, ki na koncu požrejo kopitarjevo truplo. Balodis pripoveduje o sestradanih psih, ki v izbi najdejo sveže truplo svojega lastnika - ki v tistem trenutku zanje postane kos mesa, hkrati pa še vedno diši kot njihov ljubljen gospodar. Cano je poslušalec te zgodbe in hkrati na tleh ležeče truplo, ki ga raztrgajo psi - a tudi psi sami so odsev krulečega želodca ravnokar zbujenega Cana, ki zahteva postanek v Lidlu.


Lidl je diskontna trgovina z neverjetno poceni žemljami - hkrati pa gozd in spomin, v katerem Cano ribari s svojim očetom. Njegov oče - samozadosten človek zemlje - je zaradi bolezni danes izgubil razumevanje simbolne plati sveta; ne prepozna več pisave ali človeških simbolov, razloži Cano. Vendar za razliko od svojega sina še vedno pozna naravne simbole - ve, kaj pomeni telesna govorica divjih zveri ali vzorec poraščenosti travnika. Canov oče je znal loviti ribe, Cano nabira ribje konzerve v Lidlu.


Najbolj zanimive zamisli Poslednje noči jelena sicer ostajajo zgolj polovično razvite in izražene. Ironično je performans o večplastnosti podoben razbiti emulziji idej, ki pogosto ne sovpada najbolj uspešno. Predstava ni dovolj samozavestna, da bi svojim bolj drznim zamislim, bizarnim podobam ter mestoma tesnobni atmosferi pustila dihati - namesto tega jih nenehno spodkopava z razvlečenimi recitali osebnoizpovedne poezije ter utrujenimi dovtipi. Lynchev film, ki ga je na polovici produkcije prevzel Joss Whedon. Toda čeprav je avtomobilska havba nekoliko zverižena, je postrežena divjačina vseeno prijetno zmehčana.


***


Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.

bottom of page