• Metod Zupan

Od niča do potenciala in nazaj

Do heretičnih meja parafrazirana misel sociologa Raymonda Boudona o nujnosti različnih paradigem za obravnavo različnih družbenih vprašanj bi se glasila nekako takole: določena tematika terja določeno uprizoritveno strategijo. V nasprotnem primeru lahko pridemo do paradoksa, kot je na primer družbeno angažirana predstava z močnim frontom, ki gledalce obravnava kot pasivno maso in jim vsiljuje vsebino. To namreč lahko proizvede obraten učinek od želenega, saj s svojim perfomativnim pristopom blokira vznik samostojnega mišljenja in družbenega angažmaja. Le preudarno izbran žanr in gledališka tehnika lahko torej ustvarjalcem omogočita senzibilnost na obravnavano tematiko in v občinstvu spodbudita čuječnost za razbiranje uprizorjenega.


Umetniško-raziskovalni kolektiv Nonument Group, ki ga sestavljajo multimedijska umetnika Martin Bricelj Baraga in Neja Tomšič, ter arhitekta Nika Grabar in Miloš Kosec, je s svojim nastopom na gledališko sceno slednjo obogatil z novimi tematikami, ki do tedaj še niso bile deležne gledališke uprizoritve. V svojem projektu Od nikjer do nikamor : Pionirska proga nas je avtorska ekipa denimo sprehodila po sledeh nekdanje pionirske železniške proge, obogatenih s performativnimi vložki, ko so se akterji z neonskimi svetili izmenjevali v vlogi sprevodnikov in tirnic samih. Delo nam je na izkustven način odprlo vprašanje spominjanja, izbrisa kolektivnih vrednot in bivanjskosti v sodobnem kapitalizmu, ki pa so se pojavile tudi v njihovem novem projektu Krog.


Foto: Nada Žgank


Občinstvo je posedeno po temni dvorani, naseljeni z osvetljenimi materiali, ki reprezentirajo rudimente nekdaj javnih prostorov. Skulpture Briclja Barage, ki kombinirajo najdene materiale - zidake, opeke in železne žice - so postavljene v kompozicije v slogu ready-madea, surovost uporabljenih materialov poudarja njihovo prejšnje življenje. Naenkrat se iz občinstva dvigne Neja Tomšič in nam začne pripovedovati zgodbo o javnih parkih in igriščih, preko katere preplete primere, ki se jih spominja iz Aleksandrije, Cluj-Napociina in svojega lastnega otroštva. Usede se pred s črnim peskom napolnjen krožen peskovnik, ki prevzame vlogo daljnega prostora, po katerem umetnica postavlja in prestavlja gradbene okruške in z njimi pripoveduje zgodbo o skupnostih, o realnosti privatizacije in o okruških samih. Skozi predstavo nam pripoved podajata tudi Kosec in Grabnar, dobršen del zgodbe pa nam preko zvočnikov posredujejo posnetki prvoosebnih pričevanj iz Cluj-Napociina. Kljub temu, da smo posedeni sredi strogo kurirane postavitve, dobimo občutek, da predstava učinkuje predvsem zvočno, s poudarkom na govorjenem in posnetem tekstu ter atmosferski nojzerski glasbi s posnetki rušenja, ki jih slišimo iz zvočnikov.


Potopitveni učinek bi nemara učinkoviteje dosegla uporaba slušalk s posneto pripovedjo, ker bi bil zvok jasnejši, pripoved pa se ne bi izgubljala po hrupni dvorani Cukrarne. Poleg tega pa je premierska okornost vodila v predolge pavze med deklamacijo teksta, zaradi česar mu je blo težko slediti, četudi je bilo slutiti, da je napisan izjemno premeteno in poetično. Tega pa ne moremo trditi za vložka Grabnar in Kosca, tekst katerih je manj liričen in prej deluje kot citat iz enega njunih člankov, s čimer se ne stopi v siceršnjo atmosfero predstave. Arhitekta nam namreč povesta zgolj tiste izseke teksta, ki pritičejo njunemu fohu. Kljub simpatičnosti njuna odrska prezenca vloge žal ne zdrži; slednja bi nemara morala biti večja ali pa bolj prepletena z vlogo Tomšič in mizanscenskimi elementi. Taka, kot je, pa, tako kot hrup iz zvočnikov, premajhna izraba prostorske postavitve in okorna prezenca, vzpostavlja šume v pozornosti na siceršnji poudarek predstave: tekst.


Na podlagi vsega naštetega moramo žal zaključiti, da potopitev na izkustveni ravni ni najuspešnejša. Medtem ko smo med Opijskimi ladjami lahko vonjali in okušali čaj ter se med Od nikoder do nikamor sprehajali po dejanski trasi nekdanje pionirske proge, Krog računa na našo zgolj razumsko relokacijo v obravnavana igrišča in parke na podlagi slišanih besedil. Naracija sicer o obravnavanih krajih razmišlja kot o ruševinah, gradbenih prostorih, sidriščih skupnosti in celo agorah, a nato preskoči na zaključek, da jim to funkcijo povrne že sama diskurzivna obravnava. Gledališka specifika uprizoritve, ki tudi sama ustvarja temporalno skupnost, je prav tako zanemarjena. Z drugimi besedami gre za tip vsebine in način njenega podajanja, ki ju lahko srečamo na predavanjih ali v muzejih, ne da bi k njunim učinkom kaj prida dodal tudi performativni oziroma gledališki aspekt. Kakšen potencial ima uprizoritev slednjega, pa bodo slutili bolj obiskovalci proge in ladij kot pa kroga.


Pisal je Metod Zupan.


*** Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.