top of page
  • Živa Kanduc

Očarljive trojnosti

TINA VALENTAN, MAJA KALAFATIĆ, NINA PERTOT WEIS, POLONA MAHER, BARBARA NOVAKOVIĆ: TRI VERZIJE PROSTORA



V okviru trilogije Dinamike prostorov 2016–2018 smo si v Stari mestni elektrarni lahko ogledali njen zadnji del z naslovom Tri verzije prostora. Vse tri predstave (Pendulum, Točka osi, Tri verzije prostora) so ustvarile dvojice koreografinje in likovne oz. vizualne umetnice, pri Treh verzijah prostora sta bili to Tina Valentan in Maja Kalafatić. Njuno soustvarjanje je porodilo neobičajno improvizacijsko formo in izredno gledljivo dogajanje na odru, ki je med drugim zanimivo zaradi vseh trojnosti (naključnih, ali ne), ki se pojavijo. V Treh verzijah prostora namreč plešejo tri plesalke, zgodijo se tri pomembnejše spremembe svetlobe in tri pomembnejše spremembe postavitev papirnatih inštalacij, trikrat pa se zgodijo tudi kostumografske spremembe. Očarljive trojnosti sicer niso poglaviten vidik, zato pa poudarjajo čutno estetiko predstave.


Začetek je z vstopom vseh treh izvajalk tih in mehak, kar podpirata tudi projekcija oblakov, ki se razprostira po odru, ter postavitev šestih papirnatih skulptur. Pet jih je položenih na tla, največja pa visi s stropa. Izvajalke se nežno premaknejo mednje in skupaj z njimi s svojimi telesi ustvarijo nekakšen objekt. Takoj pomislimo na telo, ki je hkrati pasivno in aktivno; se premika ali premika. Izvajalke namreč druga drugo telesno manipulirajo, to pa počnejo tudi z objekti v prostoru in to dvoje nas spodbudi k razmisleku o namenu plesnega telesa v prostoru, ki je lahko tam postavljeno kot skulptura, lahko je izredno aktivno in se giba, lahko pa povzroči premikanje objektov. V Treh verzijah prostorov je opazna fuzija teh treh možnosti, ki prostor konstantno spreminja glede na položaj skulptur, teles in razmerij med njimi. Sledenje vsemu dogajanju je, predvsem zaradi improvizirane oblike predstave, intenzivno, a nenaporno, saj se posamezni elementi med seboj podpirajo in načeloma ne ustvarjajo kontrastov. Tako je svetloba prilagojena nežnosti gibanja, skulpture, ki jih plesalke premikajo, se seveda lepo vključijo v prostor, ki jim ga namenijo, one pa se s kontaktno improvizacijo elegantno gibljejo med vsemi vidiki. To dinamiko tu in tam spremeni le glasba, ki se jo izvajalke same odločijo predvajati, ta glasba pa ni nujno popolnoma vpeta v ustvarjeno atmosfero, kar pa le razbije nekakšno monotonijo, ki bi se zastran enotne atmosfere lahko pojavila.


To potencialno monotonijo zavira, kot že omenjeno, forma, ki je sestavljena iz dogovorov plesalk, zaradi česar so Tri verzije prostora vsakič drugačne, s čimer ohranjajo svežino. Občinstvo se tako lahko naužije prostorskih sprememb in abstraktnega gibanja, ki pa ju plesalke predstavijo estetsko in odločno, zaradi česar je dogajanje kratkočasno.




Kommentare


bottom of page