top of page
  • Nataša Berce

Nezgovorni delčki pogovora

MAGDALENA REITER / STUDIO: CONVERSATION PIECES



Conversation pieces koreografinje Magdalene Reiter je nekoliko nenavadna predstava. Zdi se, kot da je samozadostna, v nezgovornosti, skopem odmerjanju znakov in statičnosti odmaknjena od recepcije pri gledalcih, prevlečena s patino nedoločljive preteklosti, ki ne išče zares svojega korespondenta v sedanjosti, čeprav se referira na kiparsko dela Juana Muñoza Conversation Piece s konca 20. stoletja in obravnava univerzalne teme. Bolj kot na portretni žanr 18. stoletja (Conversation piece), ki ga statični, stilizirani momenti šestih plesalk Studia za suvremeni ples iz Zagreba, ki delujejo kot živi portreti, sicer prav tako sugerirajo, se zdi, kot da se naslanja na starogrško ikonografijo ali morda celo na zaprtost vzhodnjaškega harema. A to je zgolj vizualni vtis, ki nima vsebinske podlage, o čemer se prepričamo pozneje.


Začetek je skulpturalno zasnovan in deluje kot nekakšen predstavitveni »catwalk« v različne oblike statičnih figur nameščenih ženskih teles, z zakritimi obrazi, v enakih, širokih hlačah kožne barve in srajčnem zgornjem delu, ki oblike telesa zakrijejo in vzpostavijo telesno uniformiranost. Telesa nekaterih plesalk se še namerno dodatno preoblikujejo, ko premaknejo roke za hrbet in od telesa ostane skorajda le še brezoblična silhueta, s čimer se stopnjuje vizualni vtis te ideje; poglobljenih izostritev, kaj tako telo lahko razpira, pa ne prinaša. V prostor vstopajo izmenjaje se, najprej posamično, potem po dve, kasneje po tri in tako naprej, za trenutek postojijo v določeni pozi, se premaknejo in z odhodom levo ali desno prepustijo prostor drugi/drugim. Prevprašujejo napetosti komunikacijskih relacij v odnosu s sabo in z drugimi v prostoru in času. Med različnimi dotiki ali pogledi vzpostavljajo dialoška srečanja, ki se zgodijo, kot da naključno in občasno implicirajo globljo odnosnost med posamičnimi po prostoru razporejenimi živimi skulpturami. Z izbiro zgolj ženskih teles se nakazuje potencial raziskovanja odnosnosti do teh teles, od odrsko zamejenega pogleda nanje do pozicioniranja ženskih teles v družbi. Vse te konstelacije sicer lebdijo v zraku in kljub smiselnim nastavkom ostajajo neizrazite. Vprašanje pomembnosti/nepomembnosti spola poskuša razpreti tudi poznejša golota dveh plesalk, ki z vlečenjem za kožo druga druge maličita svoji telesi, jima prizadevata bolečino. Preoblikujeta ju v telesi, ki izgubljata svojo naravno obliko ženskosti, postajata spolno neopredeljeni, telesi kot taki, ki za ontološko vzpostavitev posežeta onkraj definicije spola.

Foto: Neven Petrović


Predstava se nekoliko razpre in izgubi monotonost akcij, ko se vzpostavi skupnost vseh šestih plesalk in si odkrijejo obraze, s čimer se vzpostavi individualnost v skupnosti, ki diha (dobesedno) skupaj. V tem delu se aktivira prej pogrešana dinamika, v njem posamični izstopi plesalk iz skupine, ki same definirajo svoj prostor, čas in gibalne premike, označijo nova odnosna razmerja v skupini. Ti izstopi so kratki, »portrete« posamičnih plesalk zgolj skicirajo, nakažejo sledove poosebljanj, da se potem vsakič vrnejo v skupinski portret, dokler dokončno ne popusti skupinska dinamika in gmota ne razpade na gibalno posamičnost – v tem, kot da za trenutek prevladajo lastnosti in značilnosti, ki opredeljujejo posameznikovo subjektiviteto. A to obstaja zgolj kratek čas. Ko plesalke na koncu potegne nazaj v skupnost, izstopa nekakšen splošen občutek nemoči kot posledica nezmožnosti obdržati lastno individualnost. Predstava je namreč zastavljena krožno in se na koncu vrne na relacijske postopke z začetka, k ponovni vizualni uniformiranosti, zakritosti obraza in vzpostavljanju začetnemu delu sorodnih gibalnih vzorcev, le da je tempo nekoliko pospešen, z več dinamike ter bolj odkritih in intenzivnih interakcij med plesalkami. Čeprav so se plesalke kljub repeticiji prvega dela nekoliko osvobodile začetnega mehanizma sistematične monotomije, jim še vedno ostaja veliko neizkoriščenega manevrskega prostora za pomenske preboje.


Ambientalna glasba, scenski minimalizem in neonska razsvetlitev uokvirjajo celoten koncept predstave, za katerega se zdi, da ga v črno odeta Stara elektrarna nekoliko omejuje. Morda bi se mu bolj prilegal galerijski ambient, ki bi po vsej verjetnosti lahko razprl tiste pomenske odtenke, ki zdaj v razpokah pomenov ostajajo nespodbujene.

Comments


bottom of page