top of page
  • Muanis Sinanović

Med tiranijo pReVpRaŠeVaNjA in feminizmom

Updated: Mar 13, 2023

Zapis po udeležbi na simpoziju Ko moški jočejo, se svet ustavi


Pričujoči razmislek bržčas izhaja s specifičnega gledišča, ki ga zaznamujejo osebne okoliščine in temperament. Kljub temu da sem odraščal v družini, kjer je prevladovalo tisto, kar navadno (velikokrat zgodovinsko gledano povsem zmotno) imenujemo tradicionalna prepričanja, seksualnost doma ni bila tabu tema v klasičnem pomenu. Tako je pogosto v mediteranskih kulturah, kjer se na isti ravni družijo sveto in posvetno, primitivno in sublimno. Moja prepričanja so nadvse eklektična in ne ustrezajo enostavnim kategorizacijam sodobnega Zahoda. V vzgoji moja čustva niso bila zatirana, dovoljeno mi je bilo jokati in izražati nežnost, tudi do pokojnega očeta. Kljub njegovi avtoritarnosti sva se prvih nekaj let mojega življenja pred spanjem (skoraj) vsako noč poljubila in si izrekla ljubezen. V jezo so se moja čustva zožila kasneje, zaradi številnih zunanjih dejavnikov. Zaradi vsega tega so moji pogledi morda unikatni in težko razumljivi povprečnemu bralcu tega portala in zato prosim za potrpežljivost. Večkrat želim ponoviti, da nisem nasprotnik feminizma. Feministične teorije so sooblikovale moj pogled na svet in me soočile z raznolikostjo mnenj med feministkami sami. Tako sem za nekatere tisti tip moškega (musliman), za katerega se avtomatsko predpostavlja, da je mizogin, antifeminističen. Spet druge pa se proti temu imperialističnemu pogledu uspešno borijo, za kar jim moram biti hvaležen.


Živimo v času tiranije prevpraševanja. V vseh osrednjih medijih vedno nekdo nekaj prevprašuje. Opis umetniškega dela mora vsebovati informacijo o tem, da nekaj prevprašuje. Vse se nenehno prevprašuje, razen prevpraševanja samega in progresistične dokse, iz katere izhaja, saj neprevprašljivost je tudi osnovna funkcija dogme. Odzivi na blasfemije so navadno precej ostri in stigmatizirajoči. Če religioznost razumemo v strukturnem smislu, potem živimo v času, ko ima progresizem religiozno ogrodje. To samo po sebi ne bi pomenilo nujno težave, če bi se popularni progresizem tega zavedal in to tudi priznaval. Potem bi bila komunikacija lažja, jasno bi se zavedali, kje so meje v dialogu med dvema ali več diskurzi z lastnimi dogmami. Dodamo lahko še, da se mu večina prebivalcev bodisi upira bodisi ga ignorira. Njegovi nosilci so številčno neznaten sloj intelektualnih delavcev, katerih vpliv se širi v bližnjih sferah, skozi nadaljnje širjenje pa vedno bolj bledi.


Samo prevpraševanje je morda pervertirana praksa spovedi. Za cerkveno spoved je značilna zaveza tajnosti, sekularno »spovedovanje« pa danes poteka javno. V tem nekoliko spominja na velike partije dvajsetega stoletja, ki so prav tako nasledile religiozne institucije. Neprestano se je bilo treba spraševati, ali sledimo partijski liniji, se kritizirati pred drugimi in podobno, pri čemer je zelo daleč šla denimo maoistična kulturna revolucija, tudi Jugoslavija pa je imela svojo epizodo histerije, ki se je realizirala v Golem otoku.


Ker civilizacijsko jedro še naprej temelji na drugih pravnih normah, je omogočen tudi odpor. Ta se pojavlja v obliki alternativne desnice, intelektualcev, kot je Jordan Peterson, in različnih gurujev. Vendar pa tolikšna zradikaliziranost pomeni, da se je vmes praktično nemogoče postaviti, saj si hitro denunciran z ene ali druge strani. Žlahtni konservativizem je skoraj popolnoma utišan in v medijih, ki jih večinoma nepotistično upravljajo progresisti (pri čemer nadvse bentijo, kadar enako počnejo drugi), samodejno odpravljen kot skrajno desničarstvo. Sredina je izenačena z neoliberalnim konsenzom in tehnokracijo.


Prakse prevpraševanja, zahteve po prevpraševanju, niso del radikalne kontrakulture, temveč vladajoča ideologija. Moč se v modernosti odreče neposredni prisili in okrutnemu telesnemu kaznovanju, z razvijajočo se znanostjo pa subjekte vpne v neprestani proces preverjanja, samoanaliziranja, kategoriziranja ... Tako jih ni treba disciplinirati od zunaj, saj se v neobvladljivi množični družbi disciplinirajo sami. Nekdanje eksperte, ki so to samopreverjanje upravljali, danes nekoliko zamejujejo umetniki, tviteraši in publicisti. Poprejšnja patologizacija homoseksualnosti, denimo, je del istega procesa, v katerega spada današnja obsesija z izpovedovanjem lastnih seksualnih praks in želja. V obeh primerih gre za vrtanje v posameznike, poskuse razvrščanja, odkrivanja nekega skritega jedra.

Normalno je torej, da večina ljudi oziroma vsaka oseba z določenim občutkom časti do tiranije prevpraševanja čuti instinktiven odpor. Do nenehnega, neumornega ponavljanja enih in istih besed, obrazcev, ki se zliva v velik tok depresivnega zdriza. Med njimi je tudi obsesija s tako imenovano moškostjo. Idejo moškosti zastopa nekakšen stereotip moškega, karikatura, ki spominja na ostale rasistične karikature – moški je glasen, samozaverovan, aroganten, vsiljiv in lastnoročno upravlja svet (sploh če je tako imenovani beli moški), predvsem pa je v vsaki situaciji kriv. Vsakemu povprečnemu duhu, ki se mu poprej ni uspelo uveljaviti, to danes zlahka uspe, če le pljune ali vrže kamen v tega moškega. To je postal ritual iniciacije. Moški sami so nagnjeni k sentimentalnim izlivom priznavanja splošne krivde. Kljub temu ne moremo reči, da ima ta praksa tako močan vpliv na slovenske moške, kot ga ima za nekatere na Zahodu. Slovenski moški je veliko težje cancelan, in bržčas se kljub morebitnim problematičnim praksam lažje skrije za deklarativni feminizem.


Kot pravim, ne napadam feminizma kot razvite teorije, ta se namreč zaveda, da je žrtev tega, kar imenuje patriarhat, tudi moški. To zavedanje je vpisano v samo zasnovo simpozija. Vendarle pa se zdi, kot da se ni mogel odločiti med tiranijo prevpraševanja in dejanskim napadom na patriarhalne vzroke moške bolečine.


Skratka, ob prihodu na simpozij, ob katerem sta avtorici – četudi performativno, provokativno – obljubljali pokroviteljsko pomoč moškim pri osvobajanju od patriarhata, sem bil skeptičen. In skeptičen sem ostal tudi po koncu. Vprašljiva je že predpostavka o jezi. Na eni strani kritiziramo jezo kot specifično moško, represivno čustvo (kar do neke mere drži), na drugi strani pa je jeza prevladujoče občutje progresistične religioznosti. Woke populacija se namreč ves čas nad nečim jezi ali, natančneje, besni. Tu vidimo eno od podob hinavščine te ideologije.


Prvi del je bilo predavanje filozofa Federica Campagne. Na začetku je predstavil svojo ontologijo: stvari kot take ne obstajajo, obstaja zgolj nedeljiva enost resničnosti. Moški kot neodvisno obstoječa stvar ne obstaja, temveč je kontigenten pojav, ki ga sestavljajo določene lastnosti. Sledi vprašanje – zakaj smo izbrali ravno te lastnosti, ustvarili moškega kot to stvar? S področja ontološke nujnosti je Campagna tedaj stopil na področje antropološke spekulacije in konstrukcijo spola obravnaval na podlagi predstav o delitvi dela in odnosu z naravo v določenem obdobju. Vendar je v tem pristopu nekaj sofističnega: če je ontološka izpeljava utemeljena na določeni samoumevnosti, ki poslušalce brez težav prepriča, svojega prestopa v bolj spekulativne vode ne naznani, in pri očaranem poslušalcu se lahko ustvari vtis kontinuitete. Če je tisto prvo nedvoumno res, potem si ob nekritičnem poslušanju mislimo, da je gotovo tudi drugo. Sočasno se Campagna zaplete v zanko: če je moški, kot je utemeljeval, res fikcija, neka pripoved, potem je fikcija seveda tudi njegova interpretacija nastanka moškosti, saj je po njegovih lastnih predpostavkah odvisna od zgodovinskih okoliščin. Zakaj bi ji torej verjeli?


Kakorkoli, predavanje je bilo vseeno dokaj zanimivo in je spodbujalo k mišljenju. Posebej pomenljiv in v nasprotju s progresistično religioznostjo je bil zaključek. Campagna je izpostavil idejo Simone Weil, da družba nikoli ne čuti, čuti samo posameznik, kar pomeni, da smemo samo od posameznika pričakovati, da bo določal svojo podobo moškosti. Gre torej za emancipatorni pobeg iz tiranije prevpraševanja, vsiljenega od zunaj.


Sledil je osrednji del večera, na katerem je Eva Neklyaeva moderirala pogovor z Julianom Hetzlom, Primožem Bezjakom in Juanom Carlosom Martelom. Moderatorka je bila bržčas zavestno nastopaška, samozaverovana, na meji arogantnosti. Posluževala se je ležanja na stolu, manspreadinga in podobno. Moški na odru so bili najbrž namerno neprestano moteni z deljenjem pijače med občinstvo in njimi samimi, prenašanjem hrane, slabo nadzorovano komunikacijo s publiko. Tudi sami so se tematiki na vse pretege izogibali, tu in tam kot šolarji podali kako spokorniško priznanje privilegija, se drugič kot šolarji zmedeno hahljali, tretjič pa se splošni kritiki poskušali z duhovitostjo ogniti. Morda bi lahko iz tega najbolj izvzeli Bezjaka, katerega iskreni poskusi razprave pa so bili vsakič znova spodkopani. Nasploh je bilo vsakršno resno izvajanje kogarkoli, tudi ljudi iz občinstva, hitro prekinjeno z novimi vprašanji ali direndajem na tribunah, ki je preprečeval pravo koncentracijo. Defenzivno držo so možje zavzemali stopnjevito, dlje ko je simpozij trajal, bolj so bili odtujeni, gosta iz tujine na koncu že malo posmehljiva.

Foto: Nada Žgank


Resna debata je umanjkala, vse skupaj se je končalo v kaosu in zmedi, katerih prednost pa je bila, da sta ponudila izhodišča za zasebne pogovore po koncu druženja. Ključno vprašanje, kaj je bil namen tega pogovora, ostaja. Če je želel performativno ponižati moške in jih postaviti v vlogo v javnem prostoru (menda) manj poslušanih žensk, potujiti format pogovora skozi karikaturo, potem mu je to uspelo. Vendarle pa iz napovedi lahko sklepamo, da to ni bil edini namen, da je dejansko želel odpreti in odgovarjati na resna vprašanja. Pri tem pa se je, če izhajamo iz omenjenih predpostavk, uštel, saj posameznikov ni mogoče spreminjati oziroma popravljati z vnaprejšnjo predpostavko, da je zaradi osebnih okoliščin z njimi nekaj narobe, niti s formatom (benevolentnega) zasliševanja. Oboje pa je bržčas neposreden izraz tiranije prevpraševanja.


Zato je bil končni govor Ane Pavlič, direktorice Inštituta za enakost spolov, kot udarna sila, ki je poprejšnje dogajanje izpostavila kot farsično. Doživeto in artikulirano je predstavila konkretne probleme, s katerimi se spopadajo ženske, in se sama izpostavila kot jezna oseba ter s tem razbila mlačno stigmatizacijo in izpostavila njegovo afirmativnost. Gotovo so nekatere stvari, o katerih bi z Ano Pavlič lahko debatiral, toda njeno sporočilo je bilo nedvoumno in problemov, na katere je opozorila, ne moremo zanikati.


Kontrast med močjo njene nekajminutne izjave ter poprejšnjo razvlečeno zmedo, je bil simptomatičen. Sporočilo tega simptoma pa sam razumem tako: nehajmo biti obsedeni s čustvi, samoizpovedovanjem, poskusi ustrezati vedno izmikajoči se, fantomski podobi oblasti (podpirati vsako current thing kot pravi mem), temveč poskusimo najti konsenz glede tega, kaj koga boli, moti, in kaj je nesprejemljivo. Mantre o moških kot neki nedeljivi skupini ljudi, v katero je treba nenehno frcati kamenčke in ki jo je treba stalno zasliševati, pronicati v njihove duše, oportunizem in komformizem tega početja, so namreč dokaj kontraproduktivni. Nazadnje lahko izzovejo tudi bes senzibilnih moških, ki v tem upravičeno prepoznajo krivico, nepotrebne pritiske v že tako napornem življenju in ignoriranje povsem praktičnih težav, s katerimi se sami srečujejo v medčloveških odnosih. Kot je bilo rečeno na začetku, so tudi moški žrtve, v večji meri izpostavljene duševnim boleznim in samomorilnosti. Vendar nam ta podatek ne bo pomagal, če se z moškimi ne bomo iskreno pogovarjali, temveč zgolj postavljali zahteve, jih smešili in bili do njih pokroviteljski. Tako se lahko povsem po nepotrebnem vzpostavi koalicija senzibilnih moških in številnih dejansko obstoječih primitivcev, kot kaže denimo fenomen Jordana Petersona. Moški je pošast, ki ga ta popularni diskurz ustvarja sam.


In nobenih predpostavk, tudi feminističnih, ne smemo samodejno sprejemati, vsakršna teorija je upravičena do revizij. Brez dejanskega dialoga tako ne bomo nikoli prišli do ugotovitev, da je nekatere fenomene z vidika enega ali drugega spola treba dojeti popolno različno: ali pa enako, vendar artikulirano na različne načine. Dober primer je izpostavila Ana Pavlič, ko je omenila zloglasno izjavo ravnateljice Waldorfske šole, da se deklice ne bi smele preveč izzivalno oblačiti, saj s tem motijo dijake. Namesto da bi se nad to izjavo zgolj zgražala, je podala tudi argumentacijo, s katero se je težko ne strinjati. Opozarjanje zgolj na žensko vlogo v procesu seksualizacije je nadvse dvolično, saj je seksualnost vendarle tista osrednja lastnost, s katero se je ženska v družbi prisiljena uveljavljati. Vendarle pa to ne pomeni, da ta seksualnost ni tudi orožje, ki ga ženske proti moškim izkoriščajo, in da že skoraj bizarno kratka ter ozka (predpostavljam, da tudi neudobna) oblačila dejansko ne motijo učnega procesa ali onemogočajo harmoničnega odnosa med dijakinjami in dijaki (pri tem moramo seveda vedno znova izpostavljati tudi problem nadlegovanja moških v osnovnih in srednjih šolah). Ženske se denimo odpovejo svoji telesni celovitosti, da bi dobile del moči, to pa je vsekakor deprivilegirana pozicija. Sočasno bo redkokateri iskren moški pripravljen priznati, da dojemanje seksualnosti zanj ni do neke mere prirojeno, da v njegovem pogledu ni biologije. Goreče preganjanje biologističnih blasfemij spoznanju ne bo pomagalo, četudi se kasneje dejansko izkaže, da ne ustrezajo resnici. Če problem artikuliramo iz feministične perspektive, lahko problem ravnateljičine izjave razložimo tako, da v feministično razpravo vključimo tudi tiste, ki se na zgražanje feministk tudi sami odzovejo z zgražanjem.


Skratka, senzibilne, izobražene moške, ki ženske dojemajo kot enakopravna bitja, bi bilo za mizo treba postaviti kot enakovredne sogovornike in jim omogočiti, da povedo, kaj si zares mislijo, brez samocenzure, brez strahu, da bodo, v najboljšem primeru, denuncirani kot primitivci. Kot smo rekli, je šovinistični primitivizem v naši regiji še vedno nadpovprečno dobrodošel, vendarle pa takšna oznaka za občutljivega moškega lahko pomeni najhujšo možno žalitev (pri čemer pa so zelo redki moški, ki nikoli niso primitivni, enako je najbrž tudi pri ženskah). O razlogih, zakaj je bil simpozij deloma neuspešen, težko dajem končne sodbe, zagotovo pa ta delni neuspeh odraža težavnost naloge.


Za konec želim poudariti, da je nesveto druženje ameriškega pop feminizma in neoliberalizma pripeljalo do spremenjenih razmer, s katerimi se sofisticirani feminizem še ne ukvarja dovolj. Tako imenovana seksualna revolucija je sredi 20. stoletja do neke mere osvobodila žensko seksualnost, sočasno pa jo komodificirala v produkt moških želja, v zadnjem desetletju in več pa je prišlo do združitve prostega trga seksualnosti in patriarhalnega privilegija, ki, paradoksalno, najbolj škodi prav večini moških. Na tem seksualnem trgu namreč seksa več žensk kot moških, in tako kot so prej moški preferirali ženske po telesnih lastnostih, zdaj to navdušeno počnejo tudi (nesofisticirane) ženske, čemur se pridruži še tudi večno prisotna privlačnost statusa, ki je v razmerah neoliberalizma toliko bolj poudarjen. S tem se je ustvaril nov sloj deprivilegiranih moških, ki pa je v mainstream medijih deležen predvsem sovraštva: celotno skupino namreč omejujejo na skupni označevalec incela, ki pomeni toliko kot gobavost. Pomeni najhujšo možno zmes, zmes nevarnosti in pomilovanja. Trg zmenkarskih aplikacij za mnoge moške (in gotovo tudi ženske) prinaša popolno alienacijo, vsesplošna dereguliranost pa kaos, ki pogosto ruši vsak občutek osebne integritete, razumevanja situacije in povečuje strah pred neuspehom, ki je za moške (denimo v obliki impotence) že tradicionalno prava mora. Ta na splošni ravni lahko gotovo povečuje stopnjo anksioznosti, s tem pa agresije kot impulzivne reakcije. Nišo potem včasih z iskrenimi, drugič s špekulantskimi nameni izkoristijo različni guruji, med njimi že zgoraj omenjeni (za katerega verjamem, da želi iskreno pomagati, vendar je ujet v omejitve lastne pozicije in nerazvitosti nekaterih teorij na območju Severne Amerike). Ko torej govorimo o patriarhatu, moramo upoštevati tudi, kako je nanj vplival popularni (kvazi)feminizem, ki pa je gotovo ženskam prinesel tudi nekaj prednosti.


Od tu pa se lahko premaknemo še h globljemu problemu. V zahodni (in do neke mere tudi v drugih) civilizacijah so prefinjenost, rafiniranost duha, občutek za človeško vrednost in lepoto kozmosa skoraj izginili (česar se je dotaknil tudi Campagna), središče človeškega bitja pa se je preselilo v genitalije. Sam sem smrtni sovražnik tistega ljubljanskega mladostnega edginessa, ki sem mu pripadal tudi sam in z občutkom teoretske superiornosti, a premalo logične rigoroznosti, in preveč razvajene samoupravičenosti prehitro v imenu antihumanizma zavrača vse ostale filozofije in svetovne nazore. Postali smo torej neznansko nizkotni, sočasno pa, predvidljivo, prepričani, da smo dosegli vrhunec človeškega razvoja. Prepričan sem, da brez duhovne revolucije niti korenitih izboljšav v odnosu med spoloma ne more biti. Nenehna obsedenost z zadevami spolnosti kot nečesa ključnega v pornografizirani kulturi je žaljiva za človeštvo. Kakorkoli, številna feministična vprašanja niso povezana s tem vulgarnim dojemanjem spolnosti, temveč kažejo na povsem očitne materialne probleme in nanje mora odgovoriti tudi živa tradicija v žlahtnem pomenu, torej tradicija izvorov velikih civilizacij, ne pa degeneriranih kasnejših izpeljav.

header.all-comments


bottom of page