top of page
  • Zala Julija Kavčič

Koreografija žalovanja

Recenzija glasbenega performansa Poslednje objokovanje Valentine Medda, uprizorjenega 25. avgusta 2023 na Špici v Ljubljani.


Prvi jutranji žarki so komaj legli na ladjice, ki ob bregu Ljubljanice čakajo začetek turističnega dne. Za razliko od komarjev, ki so jutranjo izmeno začeli s polnim zagonom in se neumorno borijo za prestižne parcele na mojih nogah, se mi misli še vedno prebujajo. Kramljanje množice ljudi, ki se je posedla po stopnicah na ljubljanski Špici, je pritajeno, kot bi skušalo biti uvidevno do speče meglice, ki še počiva na rečni gladini. V nežne barve jutra nenadoma vkoraka v črnino zavita ženska figura. Iz zvočnikov, postavljenih na bregu, se začne razlegati njeno dihanje. Vdihu in izdihu se pridruži glasbena podlaga, osamljeni postavi pa še dvanajst drugih. Podoba nam daje vedeti, da bomo priče nekakšnemu obredu.


Foto: Nada Žgank


Valentina Medda, multidisciplinarna umetnica, ki je črne figure postavila na rečni razcep, se je pri pričujočem projektu naslonila na skoraj izumrli ljudski običaj objokovanja z njej rodne Sardinije. To vsekakor predstavlja jedro tradicionalnega obsmrtnega obredja, sicer sestavljenega iz cele vrste opravil. Nalogo, ki je bila domena le žensk, tako članic družine umrlega kot tudi pripadnic širše skupnosti, so izvajalke jemale (smrtno) resno. Lamentacije so obsegale vse od preprostega hlipanja in kimanja, do polifonega petja, udarjanja po kolenih in praskanja po koži. Tiste, najbolj vešče žalovanja in vsaj malo dramsko nadarjene, pa so celo planile na tla in si v zamaknjenosti pulile lase. Po urah in urah intenzivnega, ritmiziranega ponavljanja enih in istih kretenj in krikov si lahko predstavljamo, da so čustveno vnete in izžete ženske padle v nekakšen trans. Performativni naboj njihovega početja je deloval katarzično, poleg počastitve preminulega in prekletve smrti pa je objokovanje služilo tudi utrjevanju vezi v skupnosti.


Aktualizacija običaja, ki se odvija na bregu Ljubljanice, pa se žalovanja loti nekoliko drugače. Performans, prvotno izveden na pečinah Mediterana, poslednji poklon posveča neimenovanim žrtvam, ki so pot v Evropsko Unijo končale med morskimi valovi. Črnino nosi trinajst lokalnih pevk, ki z izjemo prve zdaj tiho hlipajoče ob vedno glasnejši glasbeni podlagi še molčijo. Nato se ubrano, z minimalnimi odstopanji, pokrijejo z ogrinjali, njihovi glasovi pa ujamejo sozvočje z glasbeno podlago – kot bi zvenel en sam ton. Homofonija, ki jo razgibavajo le zvoki ptic iz okoliških krošenj, se zdi izrazito odtujena od dramatične, polifonične performativnosti sardinskih korenin. Naposled tudi ta izzveni v tišino. Performerke žalujejo stoično in harmonično. Ob petju izvajajo zadržane, s soobjokovalkami vselej usklajene kretnje - skrbno so predvidena celo rahla časovna odstopanja pri pokrivanju glav in potovanju dlani od čela do brade.


Ritualnost tradicionalnega objokovanja cilja na nematerialen učinek – nekakšno katarzo, dotik transcendence, ki bi ga omogočil kratek stik v človekovem nezavednem in ne zunanje vodenje skozi proces. Koreografsko precizen minimalizem Poslednjega objokovanja pa se bolj kot na ritualnost obreda sklicuje na njegovo idejo: s strani višje režiserske sile strogo določen potek lamentacije je protislovje ritualnega. Z natančnim načrtovanjem žalovanja je njegova transformativna funkcija oslabljena. Skupinsko objokovanje ima katarzičen potencial prav zaradi svoje organskosti in nepredvidljivosti. Četudi so se sardinske ženske pri obredju držale nekakšne izvedbene partiture, ki jo je narekovala tradicija, so imele v početju popolno avtonomijo. Ker pa je ta ljubljanskim žalovalkam z vnaprej predvidenimi, usklajenimi kretnjami in nasneto glasbo omejena, ima glasbeni performans bolj kot odprtega, skupnostnega očiščevanja, kakovost relevantne, a zaprte geste.


Poslednje objokovanje skuša v skupnosti, v kateri se izvaja, sprožiti odprt proces žalovanja. A v teženju po natančno sestavljeni kompoziciji pusti gledalki le malo prostora za sodelovanje in doživljanje - pred vrata, skozi katera bi lahko vstopili v izkušenjsko polje lamentacije, postavi zgolj njeno sliko. V performiranju objokovanja objokovanje samo pusti za sabo. Kljub temu glasbeni performans učinkuje kot vizualno pretresljiv rez obredne črnine v zgodnjo jutranjo svetlobo, v brezbrižno, a hkrati tako zelo nežno naravno okolje, ki ga smrt ne vznemirja. Poseg podobe v javni prostor, ki si v žalovanju le redko dovoli tovrstno performativnost.


***


Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.

Commenti


bottom of page