• Sofiia Rypalenko

Iz globine naše brezskrbnosti

Podnebne spremembe in iskanje alternativnih virov energije sta popularni tematiki, ki ju vse pogosteje srečujemo tudi na odrih najprestižnejših gledališč in platnih priljubljenih kinematografov. Tandem belgijskih umetnikov Silke Huysmans in Hannesa Dereerja se je v svoji tretji ekološko angažirani dokumentarni predstavi z naslovom Iz globine, ki smo si jo ogledali 23. avgusta na odru Plesnega Teatra Ljubljana, odločil obravnavati temo globokomorskega rudarjenja. Navsezadnje pogosto slišimo, da o površini Lune vemo veliko več kot o globinah oceana.


Pred občinstvom se razprostira osem ekranov, ki spominjajo na ladijsko navigacijsko kabino, za katere pultom sedita stran od publike obrnjena performerja, ki sprožata projekcije s pritiski na tipkovnici. Naslednjo uro bodo v središču dogajanja tri ladje, s katerimi sta umetnika navezala stik iz svojega stanovanja v Belgiji. Prva ladja pripada podjetju DEME - GSR belgijskega porekla - njen cilj je preizkusiti stroj za globokomorsko rudarjenje. Drugo vodijo znanstveniki, ki preiskujejo posledice tovrstnega krutega vmešavanja v naravo, tretja pa se je zgodovinskemu dogodku priključila nepovabljena. Gre za Greenpeaceovo ladjo z imenom Mavrični bojevnik. Triumviratu se je priključila, da bi protestirala proti temu, kar počneta prvi dve.


Foto: Nada Žgank


Izbira glasbene podlage, ki jo večinoma sestavlja glasba Shide Shahabi, nam pomaga, da se popolnoma poglobimo v podvodni svet. Med predstavo se na ekranih pogosto prikazujejo fotografije simpatičnih globokomorskih bitij, ki jih umetnika povežeta s prikazom videoposnetkov ljudi, oblečenih v kostume različnih živali. Morda umetnika s tem želita prikazati, kako blizu smo naravi in kako navezani smo na ocean. Ali pa nam demonstrirata pristop Greenpeace-a, ki želi z videoposnetkom simpatičnih govorečih želvic doseči čim večjo ozaveščenost.


Umetnika nam pokažeta tudi posledice globokomorskega rudarjenja, kot so uničenje naravne prsti na dnu morja in živali, ki tam živijo, ter prekopavanje morskega dna in ustvarjanje oblakov usedlin, ki motijo vodno življenje. Po drugi strani pa nam proti koncu predstave povesta tudi, da so minerali, ki jih najdemo na morskem dnu, kot so kobalt, mangan, nikelj in ostali redki zemeljski elementi, pomembni sestavni deli pametnih telefonov in so nujni za prehod na zelene tehnologije, kot so sončne celice, električna vozila in vetrne turbine.


Po mojem mnenju sta umetnika dosegla cilj ozaveščanja publike o globokomorskem rudarjenju, a je po koncu predstave ostalo odprto vprašanje, “Kaj naj z vsem tem zdaj delamo?,” saj predstava ni ponudila drugih načinov aktivacije kot protestiranje. Ali sta Huysmans in Dereer želela pustiti to vprašanje odprto, da bi spodbudila razmišljanje publike, ali pa niti sama še nista prišla do odgovora? Po predstavi imamo občutek zaskrbljenosti in zafrustriranosti, kar je popolnoma razumljivo glede na težko temo, ki sta jo obravnavala umetnika.



***


Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.