• Katarina Bogataj

Iz čustvene globočine

Updated: Aug 30

Recenzija dokumentarne predstave Iz globine Silke Huysmans in Hannesa Dereerja, izvedene 23. avgusta 2022 v Plesnem teatru Ljubljana.


Če nas železni repertoar Lecoqovih dvajsetih gibalnih sekvenc lahko kaj nauči, je to dejstvo, da pri ničemer, kar počnemo, ne moremo biti nevtralni. Tudi če vsi vztrajno, eden za drugim ponavljamo isti gib, pri primerjanju najdemo momente, v katerih se izrazito ločimo od soizvajalca. Naših specifik pa se ne zavedamo, dokler nam kolega ne nakaže, kako vidi naše gibanje, ter pri tem namerno karikira prav tisti element, ki v naši domnevno nevtralni izvedbi najbolj izstopa. Šele takrat se zavemo, da kljub prizadevanjem naše gibanje vsebuje nekaj, kar je lastno samo nam in česar ne moremo zanemariti.


Foto: Nada Žgank


Zgornji uvod o gibalni nevtralnosti naj služi kot plastično pojasnilo, da tako ali drugače nismo in ne moremo biti nevtralni, četudi si za to še tako prizadevamo. Če je tako z našim gibanjem – ki je vsem jasno vidno, kako je šele z našim razmišljanjem, v katerega nihče – razen nas – nima vpogleda. Motrimo lahko zgolj tisto, kar človek stori in izreče ter razmišljamo o načinu, kako je to proizvedel. Pri tem pa velja poudariti, da naš namen ni vedno enak rezultatu proizvedenega učinka. Iz gledišča, ki se med drugim dotika razmišljanja o poročevalski nevtralnosti, se bomo posvetili projektu Iz globine, zadnjem delu trilogije belgijskega tandema Silke Huysmans in Hannesa Dereere.


Uporabljeni žanr projekta bi lahko poimenovali kar dokumentarni film, ki se s kolažirano montažo na osmih ekranih gledalcem prek tekstualne naracije trudi razkriti mehansko ozadje globokomorskega rudarjenja. Huysmans in Dereere raziskujeta, kako k reševanju in preučevanju omenjene tematike pristopajo strokovnjaki ter kakšne marketinške strategije ubirajo okoljevarstvene organizacije, ki si o tem prizadevajo ozavestiti širšo javnost. Te aspekte projekt ilustrira prek zbirke posnetih telefonskih intervjujev, ki gledalca seznanjajo s pogledi različnih akterjev in trenutnim stanjem problema, a več ali manj vodijo do enakega mračnega zaključka. Vključen je še intervju z direktorjem belgijske družbe, ki kakopak politično korektno pove, da se globokomorsko rudarjenje itak še ne izvaja. Nekje vmes se znajde tudi segment zbranih političnih frontmanov, ki v zlajnani maniri ponavljajo, da se po najboljših močeh trudijo izboljšati stanje našega okolja.


Ker sta se avtorja projekta zavestno vključila v odrsko izvedbo, pa pod drobnogled vzemimo še njun nastop. Performativnost je minimalna: ko prideta na oder, se usedeta na stole in slabe pol minute strmita v publiko, preden se obrneta in celotno predstavo ostaneta s hrbtom obrnjena proti nam. Nemara sta želela gledalce z vpogledom prek rame na namizje računalnikov, iz katerih sta v živo izbirala filmske izseke in pesmi, ki so se vrtele v ozadju, pripeljati do lastnega zornega kota ali celo v identifikacijo z njuno pozicijo. Uporabljena strategija je spominjala na novinarski diskurz, vizualno podkrepljen s posnetki globokomorskih živih bitij. Ne glede na prisrčnost dumbo hobotnic nam je dramaturgija predstave, ki to ni zares bila, med ogledom dopuščala le malo prostora za lasten razmislek, iz nas pa je uspela izvabiti zgolj občutke ogorčenja, zaskrbljenosti in obče nemoči.



*** Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.