top of page
  • Maša Bornšek

Igra resničnosti in izmišljotin moških

Updated: Mar 20, 2023

Zapis po udeležbi na simpoziju Ko moški jočejo, se svet ustavi


Ko govorimo o patriarhatu in patriarhalno usmerjeni družbi, se zdi, da ni dovolj dobrega razloga, da bi sploh govorili o moškem in čustvih. Zdi se, kot da je moškim dovoljeno le eno čustvo – jeza. In prav ta »dovolitev enega čustva« sproža grozljive posledice, ki jih lahko vidimo v svetu. Patriarhalnost glasno ubija ženske in drugačne, je pa tudi največji tihi morilec moških.


Dogodek When men cry the world shuts down so pripravile ženske, ki so želele pomagati moškim dostopati do njihovih globljih čustev, ki so se jih ti naučili zatirati. Nekako so obrnile vlogo dominantnosti, saj so se postavile v vlogo učiteljic, vodnic in mentoric, ki bi rade pomagale moškim, da bi se povezali s svojo čustvenostjo.


Federico Campagna, ki je sicer metafizik, je začel predavanje s tezo, da je moški »stvar«. Tako kot so to telefon, stol, knjiga, drevo, morje … vse to so stvari. Moški in ženska nista nič drugega. In ker sta stvari, ju je zelo zanimivo raziskovati. Vprašanje je, kje je začetek in kje je konec te stvari. Kako definirati »stvar«? In ali lahko rečemo, da stvar ostane enaka tudi čez čas? Je lahko stvar, kljub spremembi, enaka? Je stvar sploh resnična? Vprašanja brez pravilnih odgovorov.


Realnost prihaja do nas v percepcijah, ampak vse dojemamo sočasno. Vse ločitve lahko dojemamo kot fikcijo, saj v realnosti ne obstajajo naravne ločitve med stvarmi. Svet je fikcija, realnost ni. Ampak zelo očitno je, da lahko stvari ustvarimo – ker nam je to že uspelo. Ustvarili smo prostor, ki ga imenujemo dom, ustvarimo lahko življenje, ustvarimo lahko ideologije, v katerih strogo živimo. Je to realnost? Rekli bi lahko, da je vse izklesana fikcija, narejena iz interakcij in izvzeta iz kontinuuma. Potemtakem je definicija moškega kombinacija različnih interakcij in kvalitet. Moški ne ustvarjajo moškosti, ampak je ravno obratno. Ta povezava pogojevanja je naravna. Moške in ženske, kot stvari, sestavlja več različnih karakteristik. In ker sta stvari, sta fiktivni kreaciji, kar pomeni, da lahko pripisane karakteristike ponotranjimo ali sprejmemo, spremenimo ali pa popolnoma zavržemo. Ampak zakaj se sploh držimo pojmov »ženska« in »moški«?


Federico Campagna pravi, da sta razloga dva. Socialni in poetični. Socialni razlog je razvlečen čez večji del človeške zgodovine in čas človekovega razvoja, ki pa ni kronološko razporejen, saj se lahko več stopenj razvoja dogaja sočasno na različnih delih sveta. Večinoma pa je glavnina obstoja socialnega razloga reprodukcija. V modernem času, ko je ljudi več kot dovolj, pa imenovanje spolov ohranjamo zaradi reprodukcijskih in tudi industrijskih razlogov, saj več ljudi pomeni večje povpraševanje po zaposlovanju, potemtakem se ustvarja več delovnih mest, večji je tudi odstotek brezposelnosti ... Na drugi strani pa je poetičen razlog veliko preprostejši, saj sta »moški« in »ženska«, kot stvar, komplementarna objekta v kozmosu.


Ker se tukaj ne rešujejo vprašanja o delitvi »moških« in »ženskih« stvari, ampak o čustvih, pa ugotovimo, da moramo razčleniti osnovo čustev. Čustva so premik nečesa z enega mesta na drugo. Torej, čustva so sila spremembe. Celo Bog naj bi svet ustvaril iz svojih čustev, hkrati pa je tudi ustvaril čustvo, ki bi lahko ta svet v trenutku pokončalo – srd. Velikokrat moške do solz gane le nekaj drastičnega, kot je smrt. To pa ni edina asociacija moškega s smrtjo, saj so bili v 19. stoletju prisiljeni sprejeti idejo produktivnega, opresivnega »killing machine« moškega. Ta mentaliteta še vedno najde pot v vzgojo mlajših generacij.

Foto: Nada Žgank


Enake razloge kot s karakteristikami, pripisanimi »moškim« in »ženskam«, lahko uporabimo pri odločanju, katera čustva bomo »dovolili« moškim, in pa, ali bomo že predpisane karakteristike ponotranjili, spremenili ali pa popolnoma zavrnili. In če jih hočemo spremeniti, kako to storimo? Najboljša rešitev bi bila, da končno dojamemo, da so oboji, moški in ženske, popolna fikcija in da družba kot kolektiv ne more trpeti, trpi pa lahko posameznik. Ideja je, da bi si ustvarili novo podobo stvari – saj so, konec koncev, le naša fikcija.


Ob pogovoru s tremi moškimi pa so se mi porodila vprašanja, ki niso bila najbolje odgovorjena. Sam koncept pogovora je bil zelo odprt, očitno je bil cilj, da se občinstvo počuti karseda sproščeno, kot da smo v svoji dnevni sobi. Vseeno pa se lahko tako sproščen koncept hitro prelevi v nenadzorovan kaos, koncentracijo motijo vsi premiki po odru in ob njem, odhodi občinstva, moderatorke ali gostov na wc ali cigareto, ne-tako-tihi zasebni pogovori občinstva, ki uživa ob pici in pivu, vprašanja, ki so bila sicer dobro zastavljena, ampak se niso mogla prebiti prek meje površinskega odgovora, razvoj v globljo debato pa bi lahko sicer spodbudila moderatorka. Ob samem zaključnem govoru sem opazila, da se zelo veliko stvari (primer: problematika oziroma prepoved nošenja majic s tankimi naramnicami za dekleta v šolskem sistemu), ki naj bi bile (predpostavljam) problematika na naših tleh, amerikanizira.


Če potegnem črto – še vedno se mi zdi, da se premalo govori o samem problemu patriarhata, o omejenosti moške emocionalnosti. Kdaj je tisti trenutek, ko se moški (ali stvar, ki ji pripisujemo moške karakteristike) zave omejitve, ki jo je postavil patriarhat? In ali se je sploh zave? Govoriti o težavah ni bila, ironično, nikoli težava. Govoriti o rešitvah pa je drugo – govorili smo o moških, ampak ali smo res govorili o njih? Da, na odru so sedeli trije moški, ampak nasproti niso imeli občinstva, ki se ne bi zavedalo problematike patriarhata. V Stari elektrarni, na tisti dan, ni bilo opozicije. Na dogodek je prišlo občinstvo odprtih misli poslušat moške odprtih misli – razglabljali smo o že znanem. Koncept predstave je bil vseeno zelo pozitiven in zelo zanimiv, saj se le malo ljudi ukvarja z idejo o pomanjkljivosti moških emocij kot del problematike patriarhata. Federico Campagna je rekel, da so vloga moških, moški sam in vse okoli nas fikcija, izmišljotina. Ko govorimo o našem življenju danes, govorimo torej o »realnih« težavah, o družbi, ki ne čuti, in o igri edine resnične realnosti, kjer so vsi liki popolna fikcija. Je čas za novo igro?

Comments


bottom of page