top of page
  • Janez Lajovic

Forum Čustveni materializem

Updated: Feb 23, 2023

O prahu Uvodni nagovor ob otvoritvi razstave Nabiralci prahu Tanje Radež




Ko mi je Tanja povedala, da pripravlja razstavo o prahu, sem se sam pri sebi najprej blagohotno nasmehnil, češ, kakšna bizarna ideja, ko me je pa nato prosila, če bi hotel tudi jaz kaj malega povedati o tem, sem se začel spraševati, kaj o prahu sploh vem. In moja optika se je takoj spremenila.


  • Prah je vsepovsod, spremlja nas od malih nog, a vendar »prah« ni niti najmanj običajna beseda. Večina nas jo ima – zavedno ali nezavedno, celo po večkrat na dan – v ustih ali vsaj v glavi, in to v povsem navzkrižnih si pomenih.


  • Zares, prah si in v prah se povrneš! Ta stavek s prvih strani Geneze smo že kot prvošolčki slišali v cerkvi. Njegovih strah vzbujajočih besed seveda nismo razumeli, še sanjalo se nam ni, kako in kam naj bi se vračali, samo pogledovali smo eden drugega, ali se pozna še kaj prahu, če smo koga med potjo (kakor slučajno) spotaknili.


  • Med polji in na kmetih, kjer smo na severnem robu Ljubljane živeli v tistih letih, je bilo čez glavo prahu vseh vrst: s konjskimi figami premešanega cestnega, hlevskega, senenega, lesnega, kurjega (ki je bil za grede zelo redilen), cvetličnega in še in še … Najnevarnejši pa je bil prah, ki se je tako prijel hlač, da ga je šele očetu uspelo iztepsti, žal večkrat hkrati z menoj v njih.


  • Tako se je v zavesti otrok naše družine, pa tudi sosedovih, že od ranih dni na pojmu prah nabiralo čedalje več prahu, beri: slabih izkušenj z njim, v moji glavi pa še posebej od takrat, ko sem moral prvič skidati domači, manj kot poldrugi meter visok kurnik za petelina in sedem kokoši. Kajti prah s peruti, skupaj z delci, nabranimi iz ostalih kurjih odprtin, se je pod njihovimi kremplji spremenili v pol metra debel, trden, zelo sočen, a neskončno smrdeč pravi gvano – ptičji gnoj, ki mi je vsaki dve leti po ves teden grenil življenje.


Foto: Nada Žgank


  • Ko sem še malo zrasel, sem spoznal tudi domači knjižni prah, ki naj bi ga sproti vestno čistil. Namreč tistega, ki se v odprtih policah zahrbtno nabira na skoraj nedostopni zgornji strani knjig, če jih več kot par tednov ne vzameš v roke. Moj oče je bil zelo pedanten in tudi bral je zelo rad, a med vojno (namreč II. svetovno) je do knjig le redko prišel. Žal sem to skoraj vsakič občutil na svojih ušesih.


  • Vojna je minila in izginila sta poseben, v cunjah uležan cestni prah in oster, zagaten, že na daleč bedo oznanjajoč vonj beračev, katerih se spominjam še kot majhen deček. Vrnil, čeprav zelo počasi in sprva na skrivaj se je tudi predvojni lepotilni prah, bolj znan kot puder, najprej v gledališče in film in šele čez leta na lica mladenk, ki bi brez njega sicer ostala lepša.


  • Na časopisne strani pa so se zgrnili obrazi rudarjev, črni od premogovega prahu, tovarne v gradnji, na pol skrite za cementnim prahom, in tisoči mladih brigadirjev, ki vneto kopljejo na žgočem soncu, da se od prahu – tudi dobesedno – vse praši. Toda prva povojna leta brez te tlake na univerzo sploh nisi prišel!


  • Z malo sreče se je meni to posrečilo, s precej več, da sem dokončal študij, ustanovil svoj biro (kar je bila v tistih časih redkost) in zastavil prvi svoj projekt. Tega so zgradili, še preden so se risbe posušile, in še isto leto sem zanj dobil prvo priznanje. Vse je šlo tako hitro, da se prah ni niti utegnil poleči!


  • Od tistih dni je minilo več kot pol stoletja. Prahu po cestah je vedno manj, poročil o vrtincih prahu, ki jih povzročajo tornadi, orkani, požari in druge nesreče pa vedno več. A za prah se še vedno in celo čedalje bolj zanimamo, vendar vsakih nekaj mesecev za prah druge vrste: za nov prah za ultrahitre tiskarske stroje, za medzvezdni prah, za različne konfiguracije prahu za 3D-tiskanje, za nano-prah, ki odpira povsem nove možnosti, itd.


  • Tako so bile zadnje dni v ospredju kar tri, s prahom povezane novice. Prva govori o oblaku (simbolnega) časopisnega prahu, ki da ga je vzdignila objava sovražnega govora hrvaške diplomatke, druga o požaru katedrale Notre Dame v Parizu, katere strešna pločevina se je pri tem stalila in spremenila v zelo strupen svinčen prah, ki se je usedel na okoliške objekte ter poti, in tretja o prahu supernove, ki so ga odkrili na Antarktiki.


  • Mene pa še vedno veseli vsakodnevno strokovno delo na projektih. Skiciranje s svinčnikom ali peresom prav toliko kot nadaljnje natančno izrisovanje z računalnikom. Pri prvem skoraj fizično čutiš, kako je roka, ki riše, povezana z možgani. Nasprotno pa kdaj pri drugem, kot da bi le-te nenadoma pokrila fina, neprosojna plast prahu, da se ne spomniš več, kaj moraš pritisniti, ali kam premakniti miško, ko hočeš, da računalnik izvede kak ukaz. Četudi se možgani pri iskanju novih rešitev neprestano naprezajo, neoprijemljiv prah pozabe ves čas čaka na njihov nalog, da že domišljeno začasno prekrije ali, če gre kaj narobe, celo za vedno izbriše. Tolaži te le zavest, da od milijard zemljanov, ki vsak dan sedijo pred ekrani, nikogaršnji trud ni zaman. Dokaz: »dolgost našega življenja«, še v Prešernovem času kratka, se je že v pičlih letih mojega bivanja na tem svetu skoraj podvojila.


  • A kljub vsem spremembam na bolje se bojim, da se vonj in prah uboštva, ki smo ju že pozabili, utegneta vrniti, če se svetovne korporacije ne bodo v celoti odrekle svoji dozdajšnji glavni vrednoti, čim večjemu dobičku. Ne samo zaradi ohranitve čedalje bolj ogroženega planeta, temveč tudi vsled varovanja in izboljšanja življenj njegovih manj imovitih prebivalcev. Teh je danes že več kot štiri petine celotnega človeštva, njih dobršni del pa na robu preživetja komaj shaja.

Comentarios


bottom of page