top of page
  • Klara Drnovšek Solina

Forum Čustveni materializem

Updated: Feb 23, 2023

Čustveni materializem – pojem, ki ga spoštuje tudi Marie Kondo


Does this spark joy? nas vpraša no-hoarding-clean-energies-good-vibes-no-stress-mindful-decluttering guru in Netflix senzacija Marie Kondo za vsak predmet na poti declutteringa naše garderobne omare, stanovanja ali pa kar življenja. Vpraša nas z nasmehom na obrazu in popolnim mirom, kakršnega naj bi ponotranjeno vnesli v svoje življenje po tem, ko odvržemo predmete, ki v nas ne prižigajo radosti. Njena metoda ni priljubljena zgolj zaradi učinkovitega declutteringa, pospravljanja, »osvobajanja« doma nepotrebne navlake, temveč s seboj nosi pridih duhovne prenove pospravljajočega posameznika, ki odvrže nepotrebno materialno in s tem čustveno navlako.


Navdihujoče.


Pravzaprav sodobna decluttering senzacija pospravljalcem po svetu ponuja možnost nove identitete, do katere se lahko dokopljejo prek pojma čustvenega materializma, kakršen je bil vzpostavljen na poletnem forumu projekta trans-making konec avgusta v Ljubljani. Gre za pojem, ki ga težko pripišemo kateri od humanističnih ved, hkrati pa ga vsi ponotranjeno razumemo brez posebnih razlag. V osnovi bi lahko rekli, da gre za čustva, ki jih v nas vzbujajo neki predmeti in posledična čustvena navezanost na te predmete. Pojem se močno naslanja na pojem identitete, ki se vzpostavlja tudi kot odnos do različnih predmetov. Torej gre za del identitete, ki izhaja iz posameznikovega odnosa, čustvenega odziva na specifične predmete, in iz spominov, ki jih vzbujajo ti predmeti. Naši čustveni odzivi (ali njihova odsotnost) ob določenih predmetih govorijo o naših izkušnjah, o tem, kateremu sloju pripadamo, kateremu času, generaciji, kakšna je naša nacionalnost … Že ob spominu na neki predmet so nanj pripeti drugi spomini; spomini izkušenj, povezanih s tem predmetom, spomini nekega časa in prostora, spomini na nas same. Naštej mi pet svojih najljubših predmetov in povem ti kdo si. Nekako tako.


Ob tem je bila izpostavljena zanimiva raziskava enega od raziskovalcev projekta Gökhana Mure. Ta se je ukvarjal s predmeti, ki jih turški gastarbajterji iz Francije prinesejo v domovino. Skoraj kot relikvije Zahoda tako v Turčijo – deželo prave kave in čajev – romajo francoski čaji in Nescafe. Precej paradoksalno, vendar se tem predmetom s prehodom mej(e) spremeni vrednost. Finančna in predvsem čustvena. S prehodom meje ti predmeti niso več običajni potrošni kosi, temveč statusni simbol, darilo in spomin(ek).


Vloga predmetov kot določevalcev naše identitete pa se ne vzpostavlja le v obdobjih presežkov, ko je treba pozvati Marie Kondo, da nam pomaga očistiti stanovanje in najti naše bistvo ter notranji mir, temveč tudi v obdobjih in okoljih pomanjkanja. Moč predmetov za vzpostavljanje identitete se očitno tu še okrepi. Lahko bi rekli, da majhni, fini predmeti človeku omogočajo ostati »na nivoju«, ostati bitje, ki presega osnovne plasti Maslowove piramide, ki je sposobno ceniti estetsko vrednost predmetov in v njih ne videti le gole preživetvene funkcije. Po besedah govorcev forumove okrogle mize tako med pogostejšimi materialnimi željami beguncev niso nujno uporabne stvari, kakršne doniramo, temveč majhni, fini predmeti. Šminka, kava, cigarete. Nekaj, kar bi jim omogočilo dostojanstveno držo ljudi, kakršni so bili pred potjo. To pa se z našega vidika za ljudi v poziciji beguncev ne spodobi. In tako nam predmeti in naš odnos do njih, do njihovega podarjanja in prejemanja, pripovedujejo ne le o nas kot posameznikih, ampak tudi o skupnosti, o družbi, v kateri ti predmeti krožijo.


Se pa odnos družbe do predmetov kaže tudi kot kolektivni spomin. Tega smo lahko najbolje opazovali na odprtju razstave Nabiralci prahu Tanje Radež. Tako je ob sami razstavi – vrhuncu materializiranja čustvenega materializma – poleg neuporabnih predmetov (nabiralcev prahu) na majhnem prostoru nekaj kvadratnih metrov bivšega krojaštva Žika potekala še ena razstava: razstava človeških odzivov na eksponate. Kolektivni spomin se je raznežil ob pogledu na tapiserijo Vučka, iii-jal nad prikupnimi kozarčki za žganjice, kakršne lahko najdemo le v vitrini naše babice, in se smejal ob kvačkani čokoladni torti, obdani s (kvačkano) smetano, ki nas je nehote spomnila na podobno kvačkano neumnost, ki smo jo gledali pri tej ali oni teti. Kajpada v vitrini. Razstavljeni predmeti so tako delovali kot nekakšna spominska knjiga časa, ki smo ga med sezonskimi čiščenji stanovanja vrgli v smeti.


Ampak še dobro, da obstajajo ljudje, ki premorejo dovolj smisla za humor, da kvačkana torta v njih prebudi iskrico radosti in tako v miru, brez bojazni pred KonMari declutteringom, počaka na trenutek, ko lahko kot razstavni eksponat udejanji čustveni materializem.

Comments


bottom of page