top of page
  • Anja Radaljac

»Jaz tudi« – nezmožnost preskoka iz individualnega v sistemsko in iz posamičnega v medpresečno

Updated: Aug 24, 2022

Festival Mesto žensk 2020


V ponedeljek, 28. septembra, je v Stari elektrarni v Ljubljani potekal dogodek #jaztudi v kulturi, ki ga je v sodelovanju z Mestom žensk pripravil Inštitut 8. marec. Po uvodnem nagovoru Nike Kovač, ki je občinstvo seznanila z nekaj osnovnimi podatki o spolnem nasilju, je sledilo branje izpovedi oseb, ki so v okviru kampanje #jaztudi spregovorile o svojih izkušnjah s spolnim nasiljem v polju kulture. Branju je sledila debata z občinstvom, v kateri je bilo podeljenih še nekaj osebnih izkušenj in uvidov v problematiko. Sama sem dogodek spremljala iz občinstva – a sem imela vendarle močan občutek osebne vpletenosti.


Nika Kovač (Inštitut 8. marec) je že v uvodnem nagovoru omenila »primer Radaljac-Flisar«. Precej samozavestneje, kot bi to (če sploh bi) storila sama, me je vkalupirala v vlogo »žrtve spolnega nasilja«. Jaz pa se vse od leta 2016 počutim kot talka tega »primera« oziroma njegove družbene apropriacije; odvila se je tako bliskovito, da ji »takrat«, poleti 2016, nisem uspela slediti. Danes »primer« seveda živi že povsem svoje življenje – četudi še vedno jemlje od mojega imena in od mene kot kulturno-politične, pa tudi zasebne osebe.


Sama se nimam za žrtev spolnega nasilja (a zdi se, da to nikogar, ki kakorkoli operira s »primerom«, ne zanima). Imam se za osebo, nad katero se je izvršila izraba položaja, imam se za prekarno delavko, ki so ji bile kršene delavske pravice, imam se za osebo, ki je na delovnem mestu doživela ekonomsko nasilje, pa tudi za osebo, ki je bila od nadrejenega sodelavca ospoljena in deležna seksizma.


Sama prekinitev sklenjenih dogovorov o projektih in obstoječega sodelovanja z revijo Sodobnost je bila le del te slike – glavnino pritiska je zame pomenilo obdogajanje: šibki poskusi obravnave dogodka kot sistemske, medpresečne problematike, ki so se v širši medijski mašineriji povsem porazgubili, apropriacija »primera«, ki je bil pod krinko »boja proti spolnemu nasilju/seksizmu« uporabljen kot sredstvo za uveljavljanje kulturnopolitičnih interesov različnih dejavnikov v medijskem in kulturnem polju, ter vzporedna takojšnja zahteva po floskulativnem »uravnoteženem poročanju« na eni ter specifična intelektualna aroganca na drugi strani – osrednja lastnost slednje je uničujoča nezmožnost, da bi se tematika jemala resno.


Če bi se to zgodilo le v mojem »primeru«, stvar še zdaleč ne bi bila tako žgoča ali skrb zbujajoča; problem je v tem, da se ni zgodilo le v mojem primeru, kar je – na globalni ravni – najjasneje pokazala kampanja #MeToo, ki je sprva razkrivala problem seksizma in/ali spolnega nasilja kot orodja ekonomskega nasilja in/ali kršenja delavskih pravic. V širšem družbenem prostoru je kampanja #MeToo razkrila več žgočih procesov, ki jih navajam v nadaljevanju:


a) Omejevanje na posamične primere. Primeri so se kopičili, do ukrepanja je prihajalo le na individualni, ne pa tudi na sistemski ravni, zaradi česar se je lahko sistemski problem v senci ohranjal, obenem pa se je zaradi ukrepanja na individualni ravni zdelo, da se nekaj »premika v pravo smer«. Problem, ki se je pojavil na ravni individualnega ukrepanja, pa je bil tudi ta – in v tem se točka a) že povezuje s točko b) –, da obravnavanje teh problemov ni bilo medpresečno in se ni od primera do primera ugotavljalo, na katerem mestu oziroma mestih je prišlo do zlorabe/kršenja pravic/nasilja. Posledica tega je bila nezadostna ali neustrezna ali necelovita obravnava problema.


b) Popolna blokada/ukinjanje povezave med seksizmom/spolnim nasiljem in ekonomskim nasiljem/kršenjem delavskih pravic kot sistematizirane večkratne obremenitve žensk na trgu dela. Javni diskurz ob kampanji #MeToo se je osredinil okoli seksizma oziroma spolnega nasilja, kršenje delavskih pravic in ekonomsko nasilje pa sta ostajala pretežno neobravnavana. Slabo obravnavan je ostajal specifičen položaj ženske delavke, ki je zaradi svojega spola pogosto obremenjena z nasiljem in/ali kršenjem njenih pravic. Pri tem je pomembno poudariti, da je samo ozadje intersekcionalnosti kot metodološkega orodja in/ali perspektive nuja, ki se je pojavila v sodni praksi v primeru dvojne diskriminacije, ta se je v delovnem okolju dogajala črnskim ženskam: nad njimi se je diskriminacija vršila prek spola in tudi prek rase, s čimer se je generiral položaj, pomembno drugačen od položaja belskih žensk, ki so se soočale s seksizmom, pa tudi od črnskih moških, ki so se soočali z rasizmom. Intersekcionalnost se je tako v pravnem okolju pojavila, da bi lahko ustrezno obravnavala položaj črnskih žensk. Pri tem dodajmo, da je v tem primeru obstajala seveda tudi tretja oblika nasilja: ekonomsko nasilje oziroma kršitev delavskih pravic. Soroden problem imamo tudi v tem primeru. Spolno nasilje, ki se vrši pretežno nad ženskami, se pogosto uporablja kot sredstvo za dosego cilja na drugem področju (na primer ekonomskem) ter za poglabljanje nadvlade, razmerje med eno in drugo obliko nasilja pa ostaja spregledano ali neobravnavano, četudi je součinkovanje različnih oblik nasilja ali kršenja pravic specifična situacija, ki pogosto vpliva na več vidikov življenja žrtve; pogosto se zgodi, da je možnost ženske za delovanje v javni sferi pogojena s tem, kako (ne)submisivno se odziva na nadvladovanje, ki se kaže s spolnim nadlegovanjem, seksistično/ospoljeno obravnavo ali tudi bolj zaostrenimi oblikami spolnega nasilja. Spolno nasilje v delovnem okolju vpliva na žensko psihološko ter tudi politično in ekonomsko; vpliva nanjo kot delavko, katere okolje je manj varno, njen položaj v njem bolj negotov in pogojen z dejavniki, ki nimajo nič opraviti z njeno stroko, ali pa so ji nekateri položaji preprosto nedosegljivi. Seveda ima lahko to stanje zanjo globoke in daljnosežne ekonomske posledice, hkrati pa ne smemo pozabiti niti na psihične posledice različnih oblik spolnega nasilja in psihične posledice vseh teh oblik nasilja hkrati. Če se ukvarjamo samo z eno od oblik oziroma spregledujemo povezave med različnimi oblikami nasilja, ki se vršijo nad žensko hkratno ob doživljanju spolnega nasilja v delovnem okolju, problema ne obravnavamo celovito in mu odvzemamo težo; normalizacija nekaterih oblik seksizma, ospoljene obravnave in/ali tudi spolnega nadlegovanja (na primer ogovarjanje žensk v delovnem okolju s seksualnim podtonom) omogoča, da ostajajo spregledane tudi druge, s to prvo tesno povezane oblike kršitve pravic in/ali oblike nasilja. Po drugi strani se brez jasne analize sistemsko prepletenih oblik nasilja dogaja, da prihaja zgolj do individualne obravnave problemov (že omenjeno poudarjanje »primerov«), sistemska obravnava umanjka, če pa se že pojavlja, je nenatančna, saj se navadno osredotoča le na eno vrsto nasilja (na primer samo na problem ospoljene komunikacije v delovnem okolju) in ne na specifično (pogosto) kombinacijo. Ta problem je osebno najbolj prizadel mene samo – spolno nadlegovanje je bilo v mojem primeru na eni strani odpravljeno kot precej banalen dogodek; nekaj elektronskih sporočil v neprimernem tonu – to ni »nič takega«, po drugi strani pa je bilo napihnjeno do skrajnosti, pri čemer se je to napihovanje uporabilo za obračunavanje, ki ni imelo na pojavnost spolnega nasilja v slovenskem kulturno-akademskem prostoru nobenega realnega vpliva. Presečni področji – izraba prekarne oblike zaposlitve in ekonomsko nasilje – nista bili nikakor ustrezno obravnavani, prav tako ne dejstvo, da sem zaradi svojega odziva na spolno nadlegovanje (pa tudi zaradi svojega splošnejšega kritiškega delovanja) v svojem delovnem okolju ostala zaznamovana kot »histerična«; večkrat sem od sodelavk_cev slišala, da zaradi svoje »radikalnosti« ali »histeričnosti« nisem bila povabljena k sodelovanju na svojem področju delovanja, tudi specifično v odnosu do vprašanja ženske. Ostrina tudi mojih kritik je prispevala k oblikovanju pejorativnega termina »mlade kritičarke«, RTV pa je nekoč objavil prispevek, ki je prikazoval moj in kolegičin tekst ob izjavi nekega režiserja, da naju v njihovi gledališki hiši »že vsi sovražijo«. Ne moremo niti mimo primera, v katerem je neki drugi slovenski režiser neki kritičarki zagrozil s fizičnim nasiljem, in primerov, ko so bile kritičarke deležne »prepovedi« obiskovanja predstav nekega slovenskega teatra. Primere navajam, ker želim poudariti, da osebnega in političnega ni mogoče ločevati – družbeni spoli (a tudi druge družbene identitete, ki vzpostavljajo po liniji rase, religije, narodnosti, telesne zmožnosti …) so omejujoči prav zaradi specifik konfiguracije normativnih osebnosti, odstop od katerih neredko vodi k ekskomunikaciji; družbeni spoli so zavezujoči tudi v smislu interpretiranja in recepcije delovanja neke osebe, recepcija pa je pogosto usmerjena prav k osebnostnemu pogromu, depolitizaciji in podcenjevanju/razvrednotenju dela; po spolni liniji pride na mestu kritičnosti tudi v kulturnem polju še vedno pogosto do razpotja; vzpostavita se identiteti »histeričarke« in »enfant terrible«, meje (ne)sprejemljivosti pa so tako v območju osebnega kot političnega delovanja znotraj kulturnega polja za obe identiteti pomembno različne. Družba kritiko, ki jo podajajo ženske (ali nebinarne osebe), zlasti če je kritika feministična, dojema kot bolj ogrožajočo, ker je ta v svojih izhodiščih do statusa quo pogosto bolj izpodbijajoča; najobičajnejša posledica je ekskomunikacija. Z medpresečnega vidika pri tem dodatno obremenitev pomeni tudi prekarna oblika zaposlitve; prekarne_i delavke_ci so prav tako hitreje pejorativno odpravljene_i in/ali ekskomunicirane_i.


c) Omalovaževanje (ali zanikanje) spolnega nasilja kot oblike sistemskega nasilja. Pri spoju spolnega in ekonomskega nasilja s kršenjem delovnih pravic je spolno nasilje najbolj splošno družbeno naturalizirano in predstavlja, kot smo ugotavljale_i tudi na dogodku #jaztudi v kulturi, celo del kulturizacije oseb, ki jim je pripisan ženski družben spol; medvrstniško spolno nasilje se začenja pogosto že v prvih razredih osnovne šole – ta pojav je gotovo (še) dobro znan kolegicam moje (milenijske) generacije, vendar sem prepričana, da ni omejen na našo generacijo; ščipanje in udarjanje po zadnjici so se v mojem okolju pojavljali že v drugem ali tretjem razredu osnovne šole, potiskanje ob zid in pretipavanje celega telesa v šestem ali sedmem razredu. Učiteljski odziv? »Fantje tako pokažejo, da si jim všeč.« (Pogovor s kolegicami iz drugih okolij po Sloveniji kažejo, da je ta odziv vsaj v moji generaciji še bil vsesplošen.) Ne le, da dekleta in mlade ženske tako učijo, da morajo pričakovati, da je njihovo telo lahko vselej na razpolago za (tudi grobe) posege vsakogar, ki se mu tako zahoče; učijo jih tudi, da je njihova všečnost, njihova zaželenost, s tem pa v veliki meri tudi njihova vrednost za druge, pogojena s tem, ali bo njeno telo deležno takšnih posegov in/ali kako se bo nanje odzivala. S podobnim se dekleta srečujejo tudi pri dijaškem ali študentskem delu, zlasti v strežbi, pogost pa je tudi ospoljen odnos profesorjev in kasneje nadrejenih. Ženske se tako od zgodnjih otroških let učijo, da nimajo avtonomije nad lastnim telesom in da je avtonomija nad lastnim telesom ali zahteva po njej povezana z negativno podobo drugih o njih; najbolj grobo se to potrdi tudi v okviru uradnih procesov, ki jih, kot smo lahko slišale_i tudi na dogodku #jaztudi v kulturi, številne žrtve ocenjujejo kot še bolj mučne od samega dejanja spolnega nasilja; nenehen dvom, preizpraševanje njihovega položaja, podcenjujoč odnos, majhen uspeh znotraj kazenskega postopka. Tovrstno izkušnjo podpirajo tudi statistični podatki o tem, da je prijavljena le manjšina primerov spolnega nasilja – vključno s posilstvi – in da bo na vsakih tisoč posilstev za svoje dejanje odgovarjalo le pet storilcev. Pri tem je nadvse pogost dvom celo v tistih manjšinskih primerih, kjer dejansko pride do prijave, žrtev pa je zaradi prijave pogosto deležna tudi javnega linča, nezaupnice najbližjih in pritiskov v sodnem procesu. Nepomembno ni niti, da statistika ne kaže, da bi bile lažne prijave spolnega nasilja pogostejše kot pri drugih kriminalnih dejanjih, a sta se vendarle (zgolj) na tem področju pojavili sistematizirano zastraševanje in svarjenje pred lažnimi prijavami. Spolno nasilje je v družbi, ki je prepredena s sistemskim seksizmom, kajpak obravnavano seksistično v primerjavi z drugimi oblikami nasilja. Da gre resnično za močno ospoljeno recepcijo, kažejo tudi odzivi na kampanjo #MeToo in druge oblike opozarjanja na prisotnost spolnega nasilja; vprašati se je pomembno, kot me je v zasebni debati opozoril A. K., kaj je v osnovi sploh izhodišče #MeToo: gre preprosto za zbir izpovedi izkušenj oseb, ki so se v neki situaciji prepoznale za žrtve spolnega nasilja in/ali seksizma. Čemu so se v družbi kritike kampanje in njenih (morebitnih) odvodov, ki so jih podajali pretežno moški, obravnavale z večjo resnostjo in se jim je podeljevala večja kredibilnost kot pa kampanji, ki jo tvorijo glasovi žrtev sistemskega nasilja? Zakaj se je (ponovno) zgodilo, da se na kampanjo – na žrtve same – prelagata odgovornost za reševanje sistemskih težav in usmerjanje družbenega dogajanja, ki ga to, da spregovorijo, sproži? Sporočilo je jasno: morale bi molčati, družba množice njihovih glasov ne prenese; ne boji se nasilja, na katero opozarjajo, boji se njih samih in razrušitve družbe, ki jo bi razrešitev sistemskih težav, ki se kot vzorec pojavijo, terjala in je bržkone slutena, četudi jih izrekanja sama zaradi same forme izpovedi, ki tega ne predvideva, ne zmorejo analitično artikulirati. Na tem mestu je pogost vznik intelektualne arogance do tematike. Če izhajam iz lastne izkušnje, dojemam kot precej povedno dejstvo, da se je moj premislek o spolnem nasilju v javnem prostoru in/ali delovnem okolju kot obliki nasilja, tesno povezani z drugimi nasilji, ki jo je treba obravnavati medpresečno, porodil prav iz potrebe, da v svojih javnih izvajanjih ne bi vzbujala vtisa »neresnosti« ali »intelektualne šibkosti«. Samo govor o spolnem nasilju, njegovi prevalenci ter obsežnih vplivih, ki jih ima vsakodnevno srečevanje z njim (vse od najzgodnejših otroških let) na psihološko sliko, samopodobo, prepričanje o sami sebi, pa tudi seveda na realne možnosti, ki jih kot ženska imaš v družbi, se je zdel nezadosten. Če se problem dogaja pretežno ženskam, je – seveda zaradi sistemskega seksizma – hitro razumljen kot nepomemben, kot »majhen«. Intelektualna aroganca se na tem mestu pojavlja v odnosu do izpovedi kot forme in tudi do vsebine izpovedi – vznikati začenjajo vprašanja »lova na čarovnice« in »omejevanja svobode izražanja moških« (prevalentno v moški populaciji), ki se z vidika etike in družbene pravičnosti postavljajo ob bok sistemskemu spolnemu nasilju in seksizmu, vključno s spolnim nasiljem in seksizmom, ki se pojavljata na trgu dela in nosita s seboj že omenjene ekonomske in druge posledice.


Upoštevanje vseh kontekstov, ki so nakazani v točkah a, b in c, kaže, da kampanja #MeToo odpira široko polje medsebojno prepletenih nasilij, ki jim je podstat sistemski seksizem, družba, ki se nanj opira, pa tudi v recepciji ni zmožna sistemsko in sistematično nastopiti proti vsemu ali vsaj delu tega, kar kampanja odkriva, temveč se zateka v panično ohranjanje statusa quo. Problem izpovedne narave kampanje #MeToo je ta, da gre pri njej za obliko izrekanja z notranje pozicije – v družbi, ki bi vsebino kampanje #MeToo zmogla obravnavati neseksistično, kampanja kot takšna ne bi bila potrebna. Rešitev seveda ni v utišanju žrtev; problem je potrebno začeti sistemsko in sistematično obravnavati ter odločno nasprotovati poskusom ohranjanja obstoječega stanja.

Kommentare


bottom of page