• Nika Šoštarič

Cikličnost v bangkoškem stanovanju

Updated: Aug 30

Recenzija predstave Pesem, ki jo je pel moj oče (trije dnevi v maju) Wichaya Artamata, uprizorjene 19. avgusta 2022 v Stari mestni elektrarni.


Realistična scenografija bangkoškega stanovanja nudi gledalcu vpogled v delčke treh različnih dni, treh različnih let. Odtujena brat in sestra, ki bivata vsak v svojem svetu, se vsako leto nekega dne v maju dobita v zapuščenem očetovem stanovanju. Njuni poti se srečata izključno na dan obletnice očetove smrti, ko obujata nostalgijo na otroštvo. Vendar tako kot se s časom spreminja svet, tako se spreminjata tudi onadva in njun pogled na življenje, prav tako pa se spreminjajo spomini, ki jih imata na očeta, ali bolje rečeno ti začnejo bledeti. Njun odnos pa skozi vsa leta ostaja hladen, tuj, na trenutke celo neoseben. V gledalcu se prebuja vprašanje odnosa med predstavo in realnostjo. Mar lahko gledalec po njunih opisih sestavi celovit značaj mrtvega očeta? Ali so te spremembe vselej tako raznolike, da v bistvu ne predstavljajo zgolj ene osebe, temveč dve osebi, ki sta nastali vsaka skozi svoj filter? Ali je nekaj resnično že samo zato, ker neka oseba meni, da je? Potemtakem tudi ne igra velike vloge dejstvo, da očetovo smrt vsako leto obeležujeta na drug dan v maju, čeprav zmeraj menita, da je datum pravšnji. Nemara držijo obči družbeni klišeji, da smo na Zahodu obsedeni z beleženjem, s številkami, datumi in matematičnimi formulami, medtem ko se na Vzhodu požvižgajo na irelevantne podatke, kot so datum rojstva in/ali čas, ko je telo prišlo na svet, ter trenutek, ko ga je zapustilo. Prihodi in odhodi so irelevantni, bistven je človek, njegova bit. Zatorej ni pomembno, da ju spomini kdaj pa kdaj varajo. Kljub nasičenosti sveta se dobita, vztrajata in poskušata ohranjati tradicijo.


Foto: Nada Žgank


Cikličnost njunega življenja pa je prenesena tudi na oder. Njuna srečanja so na začetku zmeraj zelo dialoško ekonomična, vendar do konca dneva njun pogovor oživi; podobno poteka tudi njuna pot od zadržanosti k sproščeni atmosferi. Ogromno kroženja pa vsebujejo tudi njuni pogovori o mezincih, očetovih najljubših jedeh in čaju, o pesmih, ki jih je oče prepeval ob štirih zjutraj, ko je opazoval luno, in o razkolu med družbenim in osebnim obredom ter posledičnim vprašanjem vloge religije. Komu je ta sploh namenjena - pomnjenju mrtvih ali spominjanju živih? Veliko pa se ukvarjata tudi s strahom, da bo oče nanju jezen, če bosta naredila kaj narobe. Če sploh je v onostranstvu? Ali se je morda ponovno reinkarniral? Odskočne deske ontoloških, fenomenoloških in religioznih idej takšne tudi ostanejo; nikogar namreč nikamor ne odrinejo. Misli se zgolj ponudijo, pojavijo v vesolju ali takorekoč v njunem pogovoru, vendar nato še hitreje izhlapijo, ter jih tako zamenjajo druge. Njuni pogovori ne bodo rešili sveta, so zgolj prikaz fragmentov, ki nimajo konca. In se ponavljajo, vsako leto, znova in znova.



***


Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.