top of page
  • Erika Šešek

Životinjsko carstvo

Recenzija predstave Območje človeka Gregorja Zorca, uprizorjene 18. avgusta 2023 v parku Tabor.

Vstopna točka v pripoved Območje človeka performerja in igralca Gregorja Zorca je, kot večina predstav Vie Negative, s katero Zorc sodeluje že od njenega začetka, intenzivna in hipna. Zorc namreč sredi otvoritvene poletno sproščene festivalske atmosfere stoji na odprtem odru pod kostanji ter s črnim pasom okoli vratu, vklenjen v verigo. Podoba vklenjenega Zorca poraja klišejske asociacije na suženjstvo, privezane pse in sadomazohistične prakse, kar nenadno dvigne naša pričakovanja in zanimanje za predstavo. Zaradi živalske ovratnice tudi vemo, da bo Zorc skozi pripovedovanje tematiziral odnos človek-človek, žival-žival, človek-žival in žival-človek. Pričakujemo prevetritev naših stališč, vezanih na tovrstne odnose in želje.


Foto: Nada Žgank


Prvoosebna performativna pripoved Območje človeka je kolaž treh zgodb o sobivanju živali in človeka, te pa uokvirja sobivanje človeka, Zorca, z živalmi. V zgodbenem okviru Zorc razkrije tudi svoj pripovedovalski pristop. V sklepu prve zgodbe, v kateri pripoveduje o svoji mladosti, stoji prestrašen pred spuščenim vaškim psom - a si naposled oddahne, ko pes zdrvi mimo njega, česar res ni pričakoval. Ko pa si Zorc od strahu opomore, sestri naplete pretirano zgodbo o tem, kako je psa ob ograji ukrotil in nadvladal. Sestra ga seveda prepozna kot nezanesljivega pripovedovalca.


V nadaljevanju Zorc vpelje cono nerazločljivosti, saj gledalci ne vemo, da se je transformiral v srnjaka, dokler tega ne razkrije sam - tako šele retroaktivno zapolnimo pomene srnjakove pripovedi. Zorc namreč izpelje transformacijo v srnjaka povsem človeško, spremeni lego telesa, ne pa tudi govora ali tehnike pripovedovanja. Tako pripovedovalec izhodiščno binarno opozicijo človek-žival spremeni v enačaj, da živali subjetivizira. Sledita še zgodbi goveda in psa, v vseh treh Zorc ponovi pripovedne pristope: vsaka zgodba ima že omenjeno začetno cono nerazločljivosti in se zaključi s pojavo lika veterinarja - Ivana Zorca, Gregorjevega očeta - ki ima vlogo eksekutorja. Kot napoved vrhunca zgodbe se kot vodilni motiv mnogokrat ponovi izraz »In potem kar naenkrat …«. Vsem kratkim ekspozicijam v uvodu zgodb sledi performerjevo doživljanje okolice in situacij, vse do konflikta in bridkega konca, smrti srnjaka, goveda in psa. Smrti se izogne samo človek, glavni junak zadnje zgodbe, ki na koncu posut z moko kot duh tava okoli in se v tujem jeziku spominja, da so raki najboljši, če jih še žive vržemo v vreli krop.


Retorični prijemi ponavljanja tvorijo čvrsto koherenco zgodb, kar publiki omogoča lahkotno sledenje sicer gosto stkanim podrobnostim in dogajanju ter ji ponuja možnost lastnega osmišljanja zgodbe in proizvajanja pomenov. Dober primer tega je prizor, v katerem Zorc kot govedo pripoveduje in uprizarja svoje načrtovanje in preizkušanje strategij, ki bi mu pomagale prek črede goveda priti do krme v krmilnici - do krmilnice mora čez ali pod ali mimo drugih goved. Prizor nam ponuja obilo možnosti za vzpostavljanje analogij z ravnanjem človeka, ki je za doseganje svojih potreb pripravljen poteptati druge, jih zaobiti, ali celo poškodovati.


Čeprav gre za prikaz pretresljivih osebnih epizod živali - nasilna ločitev goveda od črede, neuslišana ljubezen do srne, trenutki tik pred smrtjo srnjaka, psa in goveda - jih Zorc podaja vrednostno nevtralno, odprto, a doživeto. Predstavljamo si stik kopita z dnom transportneprikolice, zaznavanje krajine, ki med transportom beži mimo, in odpor do uživanja oslinjene krme. Ti prizori so poleg predsmrtne agonije - za uprizarjanje slednje Zorc napne ekspresivne sile telesa in duha, da pripravi telo do skrajnega izraza - najmočnejši. Z menjavo glasovne intenzivnosti in tempa pripovedovanja ter uporabo telesa (telo imenuje tudi telo živali), ki ne posnema ali uprizarja živali, poskuša (na enaki ravni kot v govoru) žival samo biti. S telesom poišče meso, telo in žile srnjaka, goveda in psa, torej izenačenje človeka in živali v telesu, mesu in bolečini. V prizorih predsmrtne agonije in nemoči se živalsko in človeško izenačita.


***


Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Gledališča Ane Monro in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.

ความคิดเห็น


bottom of page